Čemu pesniki v ublognih časih?

Iz nosa je malemu visel šmrkelj, pomanjkljivo je bil oblečen. "Tako je prikupen," je rekla Janja. "Tako spontani so ti otroci!"
(Zapis z obiska pri Strojanovih v Rojah)

"Ko bom velik, bom Kennedy!"
(Borut, 6 let)

"Sreča te čaka - nasadi se nanjo!"
(Neodposlano novoletno voščilo prijateljici, ki trdovratno čaka pravega moškega, medtem pa zapuščeni orgazmi rjovejo v peklenskem breznu)

Ko sem bil še zelo mlad, sem hotel pisati romane samo zato, da bi si izmišljeval naslove in napisal prvi stavek. Kaj več bi mi utegnilo že škoditi. Pri tem sem imel veliko vzorov, ker me je pri mnogih knjigah zanimalo samo to, kakšen je prvi stavek. Najbolj všeč so mi bili tisti starinski začetki ... "Zdaj pa, moj mladi čitatelj, pojdiva skupaj v mesto N. N. ..." In sem sklenil, da bom napisal roman samo zato, da se bo lahko začelo: "Zdaj pa se, moj čitatelj, dol na rit vsedi, kajti strašne stvari nas čakajo." In nekako tako mislim še danes.

Pravzaprav je bolj resno kazalo. Začel sem s strogo znanstveno analizo Sistemov.

Teza. "Ko se neki na videz preprosti sistem razvije do zadnje v verigi možnih posledic, se ugrizne v rep in požre. Tik pred žalostnim samokoncem je za hip še bedast."

Primer z demokracijo. Zavoljo doslednih demokratičnih postopkov župana v Izoli niso izvolili volilci, ampak poštna štampiljka, ki je ni bilo. Zato niso bili upoštevani glasovi iz Doma upokojencev, ki so govorili v prid bivši županji. Bedasto je to, da zdaj vlada v Izoli poštna štampiljka, ki je ni. Ker zadeva še ni končana, teče vzporedno primer bedastega s področja pravice vedeti - mož bivše županje na TV odgovarja na vprašanje, ali se je zadnjič sprehodil mimo Doma upokojencev kot rekreativec ali s političnimi nameni prepričevanja. Izola je občina, ki gleda nazaj. Vse oči so uprte v Dom upokojencev.

Potem se mi je sanjalo, da pijem šampanjec, in sem sledil svojim sanjam - kot sem kasneje prebral v blogih, je tako treba - in sem šel h Krači spit nekaj penine. Vrnil sem se prerojen in se nisem več ukvarjal z znanostjo in sem bral bloge. Dva dni sem jih bral in sem zdaj nekako na tekočem. Od vsega mi je ostalo samo to, da smo ljudje različni in da naj tako tudi ostane, kajti drugače bi bila zemlja pusta in prazna, tema bi se razprostirala nad globinami in duh božji bi vel nad vodami. In kaj bi Bog brez nas, kdo bi bral njegove bloge?

Spoštovani čitatelj, zate sem našel nekaj za etiko, nekaj za estetiko in nekaj za zabavo.

Etika. Po krajšem razmisleku sem pogledal posnetek Sadamove usmrtitve. Nekje na blogu sem prebral komentar meni sicer dragega pisca, ki pravi, da on tudi tega ne gleda, da je dovolj grozno že vedeti. Z vsem patosom, ampak to, kar patos izvorno pomeni, pa pravim, to je treba tudi videti. Potem veš, o čem govoriš, ko govoriš o smrtnih obsodbah. Ne gre drugače, na koncu si sicer precej povožen, ampak prevzel si svoj del odgovornosti. Tukaj ne gre za pravico vedeti, ampak za dolžnost videti, doživeti. Če hočeš še kdaj govoriti o smrti.

Estetika. Film, ki so ga na mobilniku posneli dijaki neke srednje strokovne šole blizu Ljubljane in ki je pred časom dvignil veliko prahu in iztegnjenih pedagoških prstov. Kažejo objestno obnašanje in norenje fantičev in najprej sem opazil, da ni v razredu nobenega dekleta - to je dovolj, da človek podivja. Drugače pa gre za klasični upor zoper avtoritete, kjerkoli in katerekoli, tukaj pač nesrečno poosebljene v popolnoma nemočnem kodrolasem učitelju slovenščine, ki naj to silno slo po upornosti poteši z razlago ednine, dvojine in množine, kot vidimo na tabli. Zamislimo si ta film kot dokumentarno prevaro, kot Čarovnice iz Blaira, strogo po Dogmi, in odkrili bomo strukturo, ki narašča, se hrani sama s seboj, do popolne destrukcije stola in do skoka s šolskega okna, v razredu pa samo še mencajoče učiteljeve noge pod mizo, potem pa se vse disharmonira, izpljune in obleži v nepremičnem kadru, ki ga določa naključni položaj odloženega mobilnika. In za akcent še Brechtova potujitev, Verfremdungseffekt, na glavo postavljeni obrazi pravijo, on (avtor?) je mal prfuknen! Po vsebini ni bil film nič drugega kot tisto zamenito stopanje na šolske klopi v filmu Društvo mrtvih pesnikov, samo da ti fantje očitno nikoli niso imeli mentorja, ne doma ne drugje, ki bi jim pokazal, kako se da stopiti na mizo in videti svet drugače, ne da bi bilo treba pri tem razbiti stol in še bedaka delati iz sebe. In tudi potem ga niso dobili. Govorilo se je samo o najstrožjih kaznih, nikomur pa ni padlo na pamet, da bi jih kaznoval s kakšnim strokovnjakom za film, ki bi rekel, ok, radi bi delali filme, torej jih delajmo, kdo pa pravi, da bi moral biti mizar, če so te določili za mizarja. Končno so tudi Anžlovarja hoteli izuriti za izvežbanega lesarja. Poglejte si filmček še enkrat - lep primerek našega kratkega byta!

(Potem sem poklical prijateljico, ki se tudi ukvarja s pedagoškimi procesi, in sem ji rekel, naj si ogleda tisti film kot film in bo uživala in mi je čez nekaj časa odgovorila, da ni mogla gledat več od polovice, ker jo je kar naprej imelo, da bi mulcu primazala dve okoli ušes. "Ne morem pomagat, jaz sem učiteljica!" In sem spet čisto sam, eden ne mara gledat usmrtitve, drugi noče gledat, kako mularija razbija stole.)

Za zabavo pa so poskrbeli Objemčki, kot si pravijo, in najbrž jih ni treba več predstavljati, saj so kot podivjana horda zavzeli Slovenijo. Prodrli so v zapore, v domove za onemogle, v popravne domove in bolnice. Prodor v Klinični center pa je opisan takole: "Dekletom, ki so šle objemat ljudi v center Ljubljane, se je zgodilo nekaj tragi-veselega. Medtem ko je nasmejani kolesar gledal dekleta, kako držijo v rokah transparent PODARIM OBJEM, je podrl nosečo žensko, ki je padla po tleh, na trebuh." No, potem so šli z njo v bolnico in se zapodili po sobah. Se bojimo virusov, Objemčki? Virusi se bojijo nas! Pozor, karantena, gibanje omejeno. Nič jih ne ustavi, tudi v karanteni objemajo. Potem zbrane viruse nesebično nesejo še na otroški oddelek. Toliko o zabavi v Kliničnem centru. Zabavna pa je tudi računica, ki jo na rob tem objemom nalepi kolovodja, ki zraven dovolj spretno prodaja svojo knjigo o novem človeku: "Če naročiš dve knjigi, dobiš zraven zares zanimivo knjigo mojega prijatelja z naslovom 'Kako obogateti in najti srečo' v vrednosti 3500 SIT." Sreča te čaka itd.

Potem pa je še intima. Naletiš na tip blogerjev, ki se kar naprej sprašujejo, zakaj pišem blog, zakaj ravno jaz? In berem o transu, ki ga prevzema, odkar je spoznal, da je treba ljubiti ves svet, in to tudi dela, od jutra do večera, in srečen je, da se bo razpočil - vmes pa kdaj pa kdaj kane nekaj ranjenega človeka, in ko po nekaj zasledovanjih zbereš delce in je vse skupaj neka stara čipka neuslišane ljubezni, punca ga je pustila in on je zdaj tako srečen, še najbolj, če ona slučajno to bere in se čudi, kakšno krivico mu je storila. In takrat se počutim nekoliko slabo. Vstopil sem nekje not v človeka, niti čevljev si nisem obrisal, tja, kamor ni hotel, in mi je nerodno. Oprostite, nisem opazil, da je zasedeno!

To je tisto, kar mi dela malo slabe vesti. Da sem voajer. Špijon. Zasledovalec. Zalezovalec človeških duš. Kot kakšen Dostojevski. Iz Gornje Podtrebuše.

In navsezadnje še tisto prepotrebno vprašanje avtorju - zakaj ne pišete bloga? Saj ga pišem, to, kar tukaj piše, je moj blog.