25. 1. 2007 | Mladina 3 |
Zbiralci sanj
Sanjanje s široko odprtimi očmi
© Tomo Lavrič
"To, kakšne misli bi prišle nam v spanju, ko se otresemo teh zemskih spon ... To tisti je pomislek ..."
W. Shakespeare: Hamlet
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 1. 2007 | Mladina 3 |
© Tomo Lavrič
"To, kakšne misli bi prišle nam v spanju, ko se otresemo teh zemskih spon ... To tisti je pomislek ..."
W. Shakespeare: Hamlet
"Zato si moramo upati sanjati in si postavljati visoke cilje, saj Evropa potrebuje sanje in upanje slehernega Evropejca. Le tako bo Evropa ne samo prostor učinkovitosti in odličnosti, ampak tudi prostor dobrega."
Janez Janša v Cankarjevem domu
Veliko let je že tega, kar sem ob neki podobni sanjski priložnosti obudil spomin na zgodbo, ki jo dajem v pregled. Izšla je v nekdanjem Tovariševem NN z naslovom Planet sanjačev. Bila je pripoved o planetu, na katerem so živeli Sanjači v belem stolpu in se zvečer priklapljali na aparate in sanjali. V sanjah so se potikali po treh različnih svetovih in eden njih je bil Zemlja. Vstopali so v ljudi in počeli razne grdobije in povzročali katastrofe, najrajši tam, kjer je šlo za kakšna tehnološka odkritja v zvezi s potovanjem v Vesolje. Izkazalo se je, da se je v davni zgodovini vnela med tremi planeti strašna vojna, potem so jih ločili in prek kontrolnih Sanjačev preprečevali vsak stik med njimi. Ko je bila zarota Dobrih razkrita in ko je vzletela prva raketa, je šef Planeta sanjačev prerezal kable, stopil pred svoje ljudstvo in oznanil, da je konec sanj. Zgodba ni nič novega, pove nam, da so ljudje, ki po načelih pametnega gospodarja skrbijo za naše sanje, in če se kaj sfiži, pridejo s cvikcangami in precviknejo kable in rečejo, da je sanj konec. Potem priključijo nove sanje. Run. Nekoč se je reklo, daj gas, Joe! zdaj pa rečemo, zagonite že enkrat ta sistem!
Ko začnejo politiki govoriti v pesniškem jeziku, se razmišljujoči človek prime za računalnik. Namreč, ni jim uspelo napisati niti take ustave, ki bi pomenila v bistvu zelo preprost konsenz o skupnem življenju in ki bi zadovoljila vsaj borno večino, zdaj pa upajo, da bodo lahko detektirali sanje in upanje slehernega Evropejca? In dalje - na eni strani taka intima, na drugi pa popolna odtujenost. Veliki dogodek je bil zaradi varnosti pripravljen na pol v ilegali, nič ni bilo razburjenja zaradi programa, vstopnic ravno niso delili po delovnih kolektivih in visoki gostje so na letališče prihajali skoraj tako kot Erjavec s službenega potovanja po Evropi. Kako drugačen je bil nekoč stik med politiko in ljudstvom. Nekoč so se vojskovodje in cesarji vozili skozi mesta v silnih triumfih, ki so na koncu kulminirali v vseljudski zabavi na hipodromu, potem so se vozili v odprtih kočijah in avtomobilih in ljudstvo je stalo na pločnikih in mahalo z zastavicami in metalo konfete. Zdaj jih vidimo samo še kot avtomobilske kolone, za zatemnjenimi šipami jih vozijo iz kraja v kraj, prepoznamo jih po zaprtih cestah in po železnih premičnih ograjah, ki jih prenašajo kot v cirkusu, ko zaščitijo občinstvo pred zvermi. Z enakimi ograjami.
Pomislim na hitro, o čem se mi sanja in kaj lahko prispevam, da bodo zanamci lahko rekli, da so se jim uresničile tisočletne sanje o evropskem imperiju, pa mi prihajajo na misel same take reči, o katerimh se mi ni niti sanjalo, da so mogoče. Da se bo na primer Slovenija po srednjeročnem obrambnem načrtu vlade branila na naših vzhodnih mejah, v Afganistanu, Iraku in na Kosovu. Kmalu bo 11 odstotkov naših vojakov delovalo zunaj Slovenije. Ali smo si kadarkoli upali sanjati, da bo dobra desetina naših strokovnjakov tako zaželena na tujih trgih? In - ali vsaj malo sanja o tem tudi visokošolski minister? In nikoli se mi ni sanjalo, da bo arhitekt, ki je nekoč predstavljal neko upanje, gradil v središču mesta stanovanja VIP-kategorije, z bazeni in vrtovi na strehah. Kajti gozd, ki crkava v Zasavju zaradi pogoltnosti po energiji, ki jo rabijo tudi bazeni in umetni vrtovi, je treba spraviti na varno, v mesto. Ampak spomnimo se ... Čarovnice v Macbethu so skuhale zvarek iz posušenih krastač in so imele sanje in so prerokovale, da bo grad padel, ko bo prišel gozd na njegove zidine. In je potem res prišel. Ležiš v miru v VIP-stanovanju in pridno sanjaš, da bo Evropi še lepše, zunaj šumlja veter skozi veje tvojega umetnega gozda, kar nenadoma potrka na vrata ... Pred vrati pa s pepelom posut in ožgan gozd, mrtvec pride po ljubico ...
Vse to na ruševinah Šumija, kjer smo nekdaj sanjali, da se je kar kadilo - joj, kako se je kadilo in sanje so bile poceni, stale so toliko kot liter boljšega vina -in sanjalo se je o rečeh, o katerih zdaj, 40 let pozneje in prepozno, govorijo vsi po vrsti, od predsednikov do ministrov in komisarjev - o trajnostnem razvoju in o mejah rasti, o Rimskem klubu, o Rudiju Supku in mladem Drakuliću, o novih socialnih modelih, tam so bili narkomani in tatovi, da o umetnikih sploh ne govorimo, in bili so svinčeni časi in vendar nihče ni vrgel bombe, kot se je v teh dneh zgodilo v Žmaucu in so priletni fantje prijetno vznemirjeni in vohajo smodnik - kam greš danes zvečer, ah, k Žmaucu grem prezirat smrt, ali pa življenje, odvisno od osebne poetike, in so se Crnkoviču skoraj izpolnile sanje, ki jih je pred leti izrekel na nekem TV-omizju, da si želi televizijska poročila, ki bodo na prvem mestu govorila o bombi, ki je takrat eksplodirala v nekih obskurnih Mostah, zdaj pa mu je eksplodirala skoraj na domačem pragu, pa spet ni bilo nič s prvim mestom, kako pa, če imajo tam neke svoje sanje o povečanju gledanosti in se voditeljica hvali, da so vsled večje atraktivnosti drveli skozi mesto skozi rdeče semaforje in padali na ovinkih in je za večjo gledanost manjkalo samo to, da bi na prehodu podrli upokojenko Jozefo K., ki je, glej naključje! ravno tisti popoldan rekla pri kofetu prijateljici, da bi pa pred smrtjo rada v živo videla tisto simpatično Eriko s televizije, no, zvečer ob 21.35 pa so se ji sanje že uresničile.
In še bi lahko sanjarili.
Zaključimo takole: ker dvomimo, da bi se politiki ukvarjali s sanjarjenjem, domnevamo, da gre zgolj za nekakšne zbiralce sanj in upanj slehernega Evropejca, iz česar se lahko potem razvije skupno evropsko "sanjanje" ali Dreaming, kot ga pozna aboriginska kozmogonija.
"Geslo Dreaming. To je evropski izraz, ki ga uporabljajo Aborigini, da z njim opišejo duhovni, naravni in moralni red kozmosa. Dreaming ne pomeni stanja sanj ali neresničnosti, pač pa stanje resničnosti zunaj zemeljskega. Dreaming se osredotoča na aktivnosti in epska dejanja nadnaravnih bitij, ki so tako v človeški kot nečloveški obliki potovala prek neizoblikovanega sveta in ga ustvarjala tako, da so stvarem podelila imena ter določila zakone družbenega in religioznega vedenja. Dreaming je vodnik za življenje in sredstvo za družbeno kontrolo."
Ko začnejo politiki govoriti o sanjah, moramo biti zelo, zelo budni.
Ker sanje nikoli ne počivajo!