Lonček, kuhaj

"Bilo kuda
Udba svuda!"
(Peli so jih mati moja)

"Joj, mami, udbovci grejo
jaz bi najrajši splezal na vejo ..."
(narodna domicljevka)

S preiskavo na Sovi so me razočarali. Pa tako lepo se je začelo. Zdaj pa je videti, da gre samo za nekaj ušivih milijonov, za presežek zaposlenih in za neurejeno vzdrževanje tajne lokacije, ki bi morala biti v Gornjih Butalah, pa je le v Mali Račni, kot so pokazali v časopisih in ki se vidi tudi z Googla, in baš to je butalstvo. Jaz pač ne bi bil takšna tajna lokacija. Boljša bi bila na primer zemljanka, ki sta si jo izkopala Mezga in Plut in od koder sta hodila na kriminal, pa ju niso našli in sta se morala postaviti policajem natanko pred nos, da je zaleglo.

Kaj naredimo, da neko stvar populariziramo? Ustanovimo tajno vladno skupino na tajni nalogi, o kateri ne sme nihče nič vedeti, pa bo o tem govoril ves svet. Koga imenujemo v skupino? Tiste, ki nimajo kaj delati, kot bi sodili po izjavi vodje komisije, da šefa urada, ki ga preiskujejo, Šinkovca, ni v komisiji zato, ker ima "pomembnejše operativne obveznosti, kot pa bi se ukvarjal s temi podrobnostmi". In še dobro, da štirje ministri ravno niso imeli pomembnih operativnih obveznosti na svojem delovnem mestu in se lahko ukvarjajo s podrobnostmi na fuš. In kaj dela medtem Šinkovec? On nam zagotavlja demokracijo, je rekel minister Šturm, ki vodi skupino in je Sovo opisal kot obrambno organizacijo, "ki vsem skupaj in vsakemu posebej(?) zagotavlja varnost, svobodno in demokratično družbo". Tako so se fantje iz delovne skupine veselo razbežali po delovnih prostorih Sove, Šinkovec pa je šel še naprej zagotavljat demokracijo. Do večera jo je bojda zagotovil za tri metre več kot v istem obdobju lani!

Potem je prišel ta veseli del ali Šturm na televiziji kaže dokumente. Na 24 ur je hotel Edija Pucarja skoraj prisiliti, da bi pokazal občinstvu neki papir, na TV Slovenija pa je dramatično opisal, kaj je videl, ko je stopil v sobo z arhivi, in to bom povedal zdaj prvič in posebej za vaše gledalce, in se je obrnil v kamero - tisti, ki so bili že v postelji, so se pokrili do vratu - in videl je mašino za rezanje prstov, rok, nog, pravzaprav papirja, ki jo srečamo v vsaki malo večji pisarni. Zakaj rečemo sladkorna sipa, če je ne sipamo, je rekla Pika Nogavička in zakaj imamo stroj za rezanje papirja, če ne režemo papirja in če je to v sobi z arhivi, potem režemo arhive. Ergo - na Sovi so uničevali arhive!

Najprej se je sicer zdelo, da gre za enega v vrsti poskusov, da bi zamajali predsednika Drnovška, kajti v začetku ni nihče pozabil omeniti, da gre za grehe iz časov, ko je Sovo vodil "nekdo", ki je danes predsednikov svetovalec za varnost. Janša je spretno izkoristil poslansko vprašanje in na dolgo in široko govoril o "nekom", ki je bil nekoč na najvišjem položaju in je ignoriral opozorila agenture, potem pa je izbruhnila afera Hit, ampak ni nič pomagalo, ker je potem "nekdo", takrat na drugačnem najvišjem položaju, pomilostil obsojenca in tako dalje, da so se še stare mamke križale, pa ne iz pobožnosti. Zdaj namesto njih - namreč starih ženic - vlečejo tisto suho vejo na grmado "nekateri", ki so zdaj na najvišjih državnih položajih, če se gremo to igrico Nekdo in nekaj v Sloveniji. Zdaj ko je konec medenih mesecev z volilci, je treba spomniti na jamo greha, v kateri smo živeli pod prejšnjo oblastjo. Ni dovolj, da je nekdanja vladajoča stranka truplo, zdaj je potrebna še obdukcija. In tukaj je treba pohvaliti izjemni casting - malokdo je tako primeren za vlogo mrliškega oglednika kot vodja delovne skupine. Nič osebnega, za umetniški užitek gre.

Ko pa so vstopili v sobo z dokumenti in zagledali tisti mlinček za papir, jih je zagrabila obsesivno-kompulzivna motnja in jih ni spustila iz rok. Pristavili so lonček in rekli: "Lonček, kuhaj!" in lonček je kuhal in kuhal in je nakuhal dobro in slastno kašico in kašici se je reklo Udba. To je neverjetno trpežna in vsestranska hrana, v briketih primerna tudi za pse. Ali še zlasti. Takrat ko ne veš, kam bi se obrnil, kaj bi naredil, kaj bi odgovoril ali kaj bi vprašal, rečeš: "Lonček, kuhaj!" in ti nakuha Udbe, da ti pri ušesih ven gleda. Vseprisotna, vsečuječa. In res - pogledam skozi okno, mimo pelje kombi z zatemnjenimi šipami, pogledam v nebo, od tam me motri letalo, na vrtnem kaminu sedi mačka in nepremično gleda v okna, iz špranje v steni leze mravlja. Obkoljen!

Zato ker so tam še zmeraj neki arhivi, ki bi morali biti v Arhivih, pa niso, čeprav je imela roko nad njimi najprej sedanja oblast, potem je 12 let pod prejšnjo oblastjo imela kot opozicija pravico do vpogleda v delo službe in zdaj dve leti spet v svojih rokah in ni bilo nič narejenega, zato so zdaj namignili - in to "nekdo" iz najvišjega položaja - da to pač pomeni, kako smo še 17 let po osamosvojitvi še zmeraj v krempljih Udbe. Lonček, kuhaj!

In zdaj vstopijo mediji. TV Slovenija privleče na dan nekega od zgodovine utrujenega strička, ki je bil na Golem otoku in je zaman iskal svoj dosje in ga potem dobil iz Beograda - evo, Udba še miga! Naslednji dan so dramatično poročali, kako je nekdo vlomil v garažo omenjenega gospoda, no, vlomljeno je bilo še v pet garaž v nizu, ampak najbrž samo zaradi kamuflaže, in ni bilo jasno, kako naj bi bilo to v zvezi z dosjeji in Udbo, razen zagonetnega namigovanja oškodovanega, da je s tem nekdo hotel povedati, da dosjeji so, samo plačati je treba za njih. Razumi, kdor more!

Razumemo lahko starejšega človeka, ki je veliko prestal in ne more iz zgodb preteklih dni, da pa so takšne konfuzije objavljene kot resno poročilo, vredno špic programa, pa si lahko razložimo samo še z porazdelitvijo viktorjev. Viktorja za informativni program je dobila oddaja 24 ur, viktorje za zabavne oddaje je dobila TV Slovenija. Torej, komercialno televizijo imamo za resne stvari, javno pa za smejat. Pa kaj res še kdo verjame, da koga zanimajo dosjeji, v katerem piše, da je nekdo rekel: Dol s Stalinom! prezgodaj in nekdo: Živel Stalin! prepozno? Ali pa, da se ni udeležil pogona na koloradskega hrošča in je k temu napeljeval še sosedovo Pepco? Danes so vendar informbirojevci na oblasti, v interesu države je, da Rusi vkorakajo v Koper.

Zdaj je spet dolgčas. Kašico so skuhali in jo dali na stran. Zdaj se govori o neurejenem knjigovodstvu nekega manjšega podjetja, ki ima 300 zaposlenih in 20 do 30 honorarcev, kot so za potrebe tujih tajnih služb kolegialno izdali. In jim je ušlo, da nekateri delajo zastonj, iz patriotizma, drugi so plačani. In da so med njimi tudi visoko univerzitetno izobraženi Slovenci v tujini. Hvala bogu, potem to nisem jaz!

Pogosto slišimo, ko rečejo "nekateri" najvišji funkcionarji, da se bojijo tega in tistega, da jih je strah tega in onega - mene ni ničesar strah in se nikogar ne bojim, jaz se samo čudim. Čudim se tej prostodušnosti, s katero trgajo zdaj ta, zdaj oni kos državnega mesa, prav kakor tasmanski vragi, ki se postavijo renče okoli kosa in vlečejo vsak na svojo stran, dokler ne dobi vsak svojega koščka, potem pa se siti zvalijo na hrbet in pomolijo vse štiri pod modro tasmansko nebo. In čudim se, kako jim pade na pamet, da bi prižgali svetilnik na vrhu sveta, če pa na poti tja kar naprej s prižganimi vžigalicami gledajo, če je še kaj bencina v tanku.

Spoštovani državljani, medtem ko se oni ukvarjajo z varnostjo svoje varnosti, bomo zase morali poskrbeti sami. Za začetek ponovimo kratki kurs v JLA: Kako prepoznamo špijona? "Nosi fotoaparat i govori strani jezik." Ampak moja mravlja se je dobro zakamuflirala - nima fotoaparata.