V glavni vlogi Golobič kot Razkolnikov

Bivši tožilec Drobnič je na lepotnem tekmovanju pod Krenom razglasil, da je Pahor lepši od Peterleta. Peterle zahteva strokovno ekspertizo.

Tuje agencije o Soveniji

"Javna televizija mora biti uravnotežena."

Kartel: Chavez-Grims-Simoniti

"Poizvedba. V sredo je odletela moja žena z letališča Brnik in na povratni karti je pisalo, da se vrača na letališče Brnik. Zdaj tega letališča ni več in me zanima, kje bodo odmetavali tiste, ki bi naj sicer pristali na Brniku."

Zadnjič sta se Gregor Golobič in Lado Ambrožič na televiziji tako lepo pogovarjala o tem, kako je bilo, kako je in kako bi lahko bilo, da je še mene premamilo, in sem si postavil tista znamenita tri vprašanja.

Od kod prihajamo?

Iz jame pod Krenom, iz mračnih podzemnih celic na Urhu, iz zapisnikov sestanka v Tacnu, iz dvanajst let na petdeset let podlage, Kredarica 30 cm na meter podlage, pritisk počasi raste. Neka teorija o času pravi, da poznamo čas samo zato, da se vse stvari ne zgodijo sočasno. Pri nas je to skoraj mogoče. Zgodovino imamo naloženo v plasteh kot babičin rumov lonec - najprej tiste reči, ki prej dozorijo, potem pa po vrsti in na koncu se nam fino v glavi vrti.

Poglejmo, kaj imamo! Na Rogu pod Krenom so zbrani domobranci in njih potomci, užaloščeni, prizadeti, jezni in užaljeni, ne samo zato, ker Polinejk ni pokopan, ampak zato, ker še niso prepoznani kot good guys, ker so v očeh zgodovine še zmeraj luzerji, ne pa tisto, kar ime pove - tisti, ki so dom branili. Za popolno satisfakcijo bi bil dovolj samo avtodafe. In na nekem drugem hribu stojijo partizani s svojimi prapori in pristaši, s povešenimi nosovi, in so tudi prizadeti in užaljeni, ker se tako grdo govori o njih samo zato, ker se jim je na koncu nekaj sfižilo. In drug o drugem govorijo take reči, da če bi besede streljale, bi bilo tam vse mrtvo. Tisto, kar jih druži, je užaljenost. Zategadelj nujno potrebujemo Inštitut za užaljeno zgodovino. Od tam prihajamo.

Zavoljo te nagnetenosti so stvari včasih pomečkane in tako postane v Janševi interpretaciji kulturni dogodek navaden miting, Anton Drobnič pa naredi miting celo iz slovesnosti v spomin mrtvih. In oba sta udarila po upokojencih, po udbovcih, totalitaristih in seveda njihovem šefu Kučanu. Ničesar se niso naučili v teh časih, analitiki so nekdanjo opozicijo opozarjali, da dela slab vtis s poudarjanjem, da volilci ne vedo, kaj delajo, ko volijo Kučana. Zdaj, ko ni nobene politične potrebe, jim govorijo za nazaj, kakšna totalitarna pošast je bil ta blagi mož, in kdor ne bo tega prepoznal, je bil neumen takrat in je neumen danes. Kučana uporabljajo namesto koloradskega hrošča. Ko je bilo treba v prvih letih po drugi svetovni podžgati ljudsko navdušenje in ni bilo več zunanjega sovražnika, ki bi ljudstvo združil v skupnem boju za petletko, so začeli boj s koloradskim hroščem, ki je dobil gigantske razsežnosti in je bil prav tako pomembna politična tema kot nekdaj boj s fašističnimi osvajalci in domačimi pomagači. Je pa imel koloradski boj vsaj kak smisel, boj s Kučanom pa ga nima. Razen če si mogoče kdo predstavlja, da bo dokončno sproščena Slovenija šele takrat, ko bo na vrhu sveta, tam bo svetilnik in z njega bo visel bivši predsednik države. Ali pa oba, če počakamo do jeseni.

In če pogledamo takole nazaj - kdaj smo sploh imeli čas, da smo normalno živeli? Kdaj so se nam dogajale tiste sijajne reči, ko prvič vidiš morje, pa gimnazijska ljubezen, pa izlet po Jugoslaviji, pa prošek na Visu, pa lepinja na Baščaršiji, ne da zmeraj zraven pomislil na tekovine revolucije in na to, ali je bilo ofenziv sedem ali osem? Prav nemarno se mi zdi, da mi nekdo polni mojo zgodovino s svojimi travmami, ki so sicer spoštovanja vredne in jih obžalujem, ampak z mojim življenjem nimajo, hvala bogu, nič opraviti in prav je tako. Človek, ki živi po svojih močeh, ima dovolj opravka s tem, da živi, in mi pač ni treba nalagati še nekakšnega kosa zgodovine, ki ga priložijo enkrat v imenu tisočletnih sanj, enkrat partije in enkrat naroda, potem pa še osamosvojiteljev in spet jovo na novo. In to tik pred tem, ko gremo na morje.

Mimogrede - spor kot način življenja imamo Slovenci vgraviran v DNK. Ko sta se zadnjič udarila na televiziji organizatorja proslule maturantske četvorke in se obmetavala z obtožbami, kdo ima prav in kdo ne, mi je bil vzorec tako znan in domač, da se mi je za trenutek zazdelo, da so plesali četvorko na Dunajski domobranci in partizani.

Sicer pa mislim, da bo moral Golobič nekaj zamenjati. Pa to ni stranka niti leva ali desna usmeritev.

Kje smo?

Na Balkanu. V rubriki Tuje agencije o Sloveniji (STA) pišejo o nas najbolj pogosto, ali pa sploh samo, republike bivše Jugoslavije. No, pa slovaške, če je že ravno predsednik vlade tam na obisku. Kar je po svoje dobro - se pravi, v Sloveniji se ne dogaja nič takega, kar bi bilo zanimivo za Evropo. In kar je po svoje slabo, ker to pomeni, da se v Sloveniji ne dogaja nič takega, kar bi zanimalo Evropo. Brez bivše juge nas na svetovnem informacijskem nebu sploh ne bi bilo. Če izvzamemo omembo kakšne kranjske vesoljske klobase ali pa v cirkuškem predmestju Los Angelesa zabeleženega frika Martina Strela.

Sicer pa mislim, da bo moral Golobič nekaj zamenjati. Pa to ni pogled na ekonomijo niti na gospodarske razmere vobče.

Kam gremo?

V Las Vegas. Najbolj pametno na to temo je imel - ne boste verjeti! - župan Ajdovščine, ki je menil, da bo tak horukarski razvoj prehiter za regijo in da nas utegnejo hitre spremembe presenetiti. Zato je predlagal, da grejo stvari bolj počasi in ne od danes na jutri. V medijskih odmevih ni bilo o njem niti sledu, kar pomeni, da je projekt toliko kot sprejet. Pa si res lahko predstavljamo, da se v treh letih poveča število obiskovalcev igralnice na nekaj milijonov letno in da to ne bi pustilo nobenih posledic? Če drugega ne - o degradaciji okolja zaradi igralniške industrije nam govori primer Las Vegas - okoli in okoli je sama puščava. Ali smo jih sposobni nasititi, napojiti, podojiti? Za zdaj se pogovarjamo samo še o molži. Sto evčkov za davke, pa sto evrčkov ekstra profita, pa je blagajnica polna, kar je še posebej koristno, ker bomo rabili vedno več denarja za vojsko. Tuji državljani bodo v igralnicah pravzaprav izgubljali v korist naše večje varnosti. Kako lepo!

Cerkev skrbi morala našega človeka. In jim odgovarjajo, da se to lahko reši s prepovedjo. Evropa glede igralništva pozna varnostne mehanizme. Recimo tako, da lokalno prebivalstvo v kazino nima vstopa. Kar je dovoljeno tujemu Jupitru, ni za domačega vola. Zanimivo - država vabi tuje državljane, da pri njih delajo tisto, kar svojim državljanom ne samo odsvetuje, ampak zaradi škodljivosti celo prepoveduje. Kaj naj si ob tem mislijo vlade teh tujih držav? Nekoč se je temu reklo specialna vojna.

Jaz bi sicer dovolil obisk igralnic vsaj brezposelnim z državno podporo. Prvič, imajo čas, drugič, tako ali tako igrajo z državnim denarjem. Če dobijo, je olajšan socialni problem, če izgubijo, se denar vrne v državno blagajno. In od česa bodo potem živeli? Ah, kdo bi v žaru igralniške strasti sploh pomislil na hrano.

Sicer pa mislim, da bo moral Golobič nekaj zamenjati. Pa to ni žena niti spolna usmerjenost.

P. S. Golobič bo moral zamenjati frizerja. Ljudje so previdni - če je že na zunaj tako razklan, kakšen je šele od znotraj?