Oblak v hlačah

"Pri nas za državne praznike obešamo zastave in narodne izdajalce."
Janezek, 10 let

"Slovenija kot košček geografskega ponosa."
Sašo Peče: Izbrani koščki moje pameti

"Postal sem oblak. Išči me na nebu!"
Drnovškovo sporočilo Janši tik pred proslavo

Ko je Yoko Ono, članica znamenitega Fluxusa, razstavljala v Londonu, je na njeno razstavo po naključju zašel John Lennon. Fora je bila v tem, da je bil na sredi galerije lesen čok in obiskovalci so vanj zabijali žeblje. Ne ve se, kaj je Lennona tako očaralo, legenda pa pravi, da ji je potem poslal sporočilo, da bi jo rad srečal, in mu je odgovorila: “Postala sem oblak, išči me na nebu." Med brati, česa tako cukrenega bi se lahko spomnila vsaka najstnica, mimo katere je na hitro švignilo nekaj zena, in zato ni treba biti ravno Fluxus, dejstvo pa je, da je pomagalo, in potem se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, nekateri menijo, da so tudi Beatlesi razpadli zaradi tistega nesrečnega oblačka. Spomin na ta dogodek je plošča, na kateri je odlična mešana zasedba velikih rokerjev, med drugimi je igral tudi Eric Clapton, in na ovitku je bel oblak na modrem nebu.

Balada o trobenti in oblaku ... Bridko je donela trobenta na Trgu republike in nad Zaplano je plaval bel oblak. Ob zaključku slavnostnega govora, ko se je Janša zaštrikal v metaforo o morju in plovbi in vetrovih in tako dalje, je omenil, da je samo v notranjih vodah nekaj valov in umetnih oblačkov, in vsi so v tej vremenski napovedi prepoznali predsednika države. Natančnejši bi sicer sem stlačili še Univerzo, pa šolski lobi nasploh, pa zdravniški lobi, pa pravniški lobi, pa sindikate, pa študente, pa novinarje, pa še kakšen lobi, kajti razpasla se je navada, da so tisti, ki so kritični, če so intelektualci in umetniki "tako imenovani", če pa so poklicno organizirani, pa so lobiji in oboje je skrajno sumljivo in komaj omembe vredno. In končno bi sem prišteli vse tiste navadne ljudi, ki nimajo pojma, kje in kako je visoka gospodarska rast tako ugodno vplivala na njihovo vsakdanje življenje, da lahko uživajo v mirni plovbi. In kako naj uživajo v plovbi, če pa ankete kažejo, da si presenetljivo veliko slovenskih družin ne more privoščiti niti enega tedna počitnic na morju?

Dokler predsednik vlade ni naredil nič nedovoljenega, je seveda neprimerno govoriti, ali je naredil prav ali ne. Govorimo lahko samo o tem, kaj je pametno ali kaj se spodobi. Pametno bi bilo, ko bi predsednik republike - če je že oblak - vedril in oblačil na Trgu republike, ne pa na Zaplani, ki je itak nad mejo megle v Ljubljanski kotlini in se z oblaki tam sploh ni treba ukvarjati. Če bi imel dobrega svetovalca - ampak kako boš imel svetovalca, če pa si avtor knjige O bistvu sveta? -, bi mu ta seveda svetoval, kako se da s primerno nonšalanco dvigniti nad tako administrativno gesto, ko je tako rekoč po lastni nemarnosti zamudil razpis za slavnostni govor. Šel bi torej tja, pogledal častno četo, za hip postal pred navadnim vojakom, kot so delali veliki vojskovodje, in bi mu popravil kravato, povprašal, kako kaj mama, pa žena, pa kravca, sedel bi v prvi vrsti z najstarejšo sosedo z Zaplane, ki bi jo povabil na proslavo, da vidi, kam njihov Janez hodi v službo. Ob koncu bi kramljal z režiserko in jo vprašal, ali še kaj snema Nube, ah, tisto je bila neka druga Leni, samo šalil sem se, gospa Bergerjeva! Si predstavljate ta šok, ko Drnovšek na koncu zapleše z Janševo partnerico? In potem odide kot Pepelka, še prej ko se avto spremeni v bučo, spremljevalci iz kabineta v miši in šofer v psa. Za otroke padlih za domovino pa bi lahko naslednji dan priredil prisrčen piknik na Zaplani, kjer bi jim sam pekel kruh in govoril o lepotah preprostega življenja. Če bi bil jaz njegov svetovalec, bi mu predlagal, naj povabi tudi otroke tistih turških in madžarskih in bolgarskih šoferjev, ki smo jih mi ustavili na barikadah, ne da bi poskrbeli za njihovo varnost, vojska JLA pa jih je potem zmasakrirala. In ker drugje ni priložnosti, naj ponovno vprašam: ali se ob spominu na padle država kadarkoli in na kakršenkoli način spomni na njihovo absurdno žrtev?

Kot preprost in neuk človek sodim, da sta tako Janša kot Drnovšek žrtvi svojega nepomirljivega značaja in da potrebujeta politične spopade kot kopel za ozdravitev. Drnovšek se kot predsednik države najprej ni našel, prejkone zato, ker imamo pri nas predsednika bolj kot angleško kraljico - mimogrede, Kučan je bil izvrstna angleška kraljica! Našel se je šele v opoziciji z oblastjo, kar je bila zanj popolnoma nova vloga. Janša in Drnovšek sta solista, ki morata deliti isti orkester. Ko so bile razmere urejene -eden prva violina na oblasti, drugi prva violina v opoziciji -, sta se na poseben način spoštovala in izogibala neposrednemu spopadu. Spomnimo se, Drnovšek ni nikoli trdo napadal šefa opozicije, to so delali njegovi vojščaki, in tudi Janša je bil dovolj strpen do Drnovškove persone. Ko pa sta se znašla oba na isti strani oblasti, je počilo, kemija je spregovorila in od malih prask do pravega spopada ni bilo treba dolgo čakati. In ker poznamo njune muhe in mušice, njune osebnostne lastnosti, ki se znajo še kako zrcaliti v političnem življenju, si pravimo - bogdaj, da sta na različnih koncih, če bi se združila, bi bili pečeni!

Nekaj pa vendarle opogumlja. V vprašanjih o dobrem in zlem so si edini tako predsednik države kot predsednik vlade in podpredsednik parlamenta. Drnovšek pravi, da ga zanima samo, kar je dobro in slabo, druge delitve ne pozna, Janša je zatrdil, da je dobro premagalo zlo, Peče pa se je razgovoril prav po starinsko: “Današnji čas neodločnosti apatiji in neenotnosti odmerja visoko, previsoko ceno. Zato si moramo prizadevati, da izničimo elemente negativizma, nikogar ne smemo puščati na obrobju." Spomnimo se seveda na poslednja obupna gesla, s katerimi nas je nekdaj futral odhajajoči režim - nikar malodušja in defetizma, tovariši, samo enotni moramo biti. Sijajna je tudi tista "izničimo elemente negativizma" - niti tožilec Višinski, ne bi mogel bolje reči.

In še glas ljudstva. Tik pred proslavo je obiskovalec v kratki anketi na vprašanje, ali ga prevevajo domovinska čustva, odgovoril takole: “Koga pa ne? Kogar ne, je bolan!"

Domovina, ti si kakor zdravje! In zadnjo besedo bo imel zdravniški konzilij.