Ženska kultura v senci

Zanimivo je, da si lahko postrežemo z določenimi podatki o položaju žensk na različnih področjih življenja. Ti podatki nam osvetljujejo položaj žensk, kar zadeva socialna vprašanja, šport, zdravstvo in podobno. Zanimivo pa je, da je bore malo ali skoraj nič raziskav, ki bi nam osvetlile položaj žensk v umetnosti in kulturi. Ne vemo, kakšno je razmerje med umetniki in umetnicami v količini prošenj za subvencioniranje kulturnih projektov na republiški in lokalni ravni. Ne vemo, kakšno je razmerje med odobrenimi sredstvi, le vsakdanja praksa nam nazorno kaže, da se ženske za razliko od kolegov le redko dokopljejo do omembe vrednih subvencij. Ni nam znano, koliko vodstvenih pozicij je v slovenski kulturi zaupano ženskam, kakšne poklice sploh opravljajo in kakšno plačilo prejemajo. Tudi razmerje med prosilci in prosilkami, kar zadeva umetniške štipendije, ostaja skrivnost. Kolikokrat so nagrade za umetniško ustvarjanje romale v roke žensk, nam ni znano. Pregledi oseb, ki so kulturno zaznamovale našo zgodovino, žensk ne beležijo. Zdi se, da Slovenija takšnih analiz ne potrebuje, saj za razliko od zahodnoevropskih držav ne pozna akcij, ki bi spodbujale umetniško in kulturno udejstvovanje umetnic oziroma kulturnic. Slovenska kulturna politika ne premore podatkovne baze, ki bi umetniško in kulturno ustvarjanje osvetljevala glede na spol, pa tudi zavesti, da bi bila ta potrebna ne. Spominjam se, da sem pred leti na Ministrstvu za kulturo vprašala, koliko štipendij namenjajo ženskam, pa sem naletela le na začudenje, odkod in zakaj to bizarno vprašanje.

Skrajno poučno življenjsko izkušnjo sem doživela pri ustanavljanju in vodenju festivala Mesto žensk, ki sem ga zapustila lani. Festival smo leta 1995 prvič pripravili ravno zato, da bi opozorili na položaj umetnic v slovenskem in mednarodnem prostoru. Odzivi na prvi festival so presegli vsa moja pričakovanja. O dogodku so poročali vsi mogoči mediji, od gasilskih in pasjih biltenov do specializiranih revij. Kolega z Urada za informiranje mi je povedal, da se je tisti oktober moje ime v slovenskih medijih pojavilo tolikokrat kot ime Janeza Drnovška. Ne vem, če to res drži, toda nad kvantiteto odzivov se ni bilo mogoče pritoževati. Vsebina pisanja pa me je presenetila. Le malo strokovnih recenzij o petdesetih kulturnih prireditvah, ki jih je pripravil prvi festival, zato pa obilo šal o babah in naivnih modrovanj o tem, da je ženski festival neumnost, saj imajo ženske v Sloveniji enake možnosti kot moški, ker jim to zagotavlja ustava. Raven pisanja se je ničkolikokrat spustila pod mero dobrega okusa, ki v slovenskih medijih že tako in tako ni zavezujoča. Zmerjali so me z brkatim bitjem, ki ponoči po Ljubljani riše protimoške grafite, Delo je v političnem komentarju degutantno trdilo, da sem Cankarjev dom, kjer se je odvijal del festivala, "zasmradila z menstrualno krvjo". Zanimivo je, da se je skoraj vsak medij čutil pozvanega priobčiti nekaj na temo žensko-moških (družbenih) razmerij. Žalostno je, da so večino negativnih prispevkov napisale novinarke, ki se jim je ponudila lepa priložnost za prilizovanje vladajočim strukturam. (Uredniki, ne se nas bati, me vas pa le imamo rade!) Neznansko me je razveselilo, da ima nek kulturni dogodek sploh takšno moč, da javno razgali sovražnost do žensk (značilno še zlasti za tranzicijske družbe), ki je sicer nevarno prikrita.

Slovenija ne premore raziskav o položaju žensk, ki ustvarjajo njeno kulturo, pa tudi podatki o ženskah kot uporabnicah kulture niso znani. Za kulturne inštitucije v Sloveniji je sploh značilno, da zelo slabo poznajo svoje občinstvo. Nemčija vsakih nekaj let preverja, kdo je uporabnik kulturne produkcije. Glede na spol, starost, izobrazbo, politično pripadnost in različne druge kriterije. Tudi posamezne kulturne inštitucije redno raziskujejo, kdo je odjemalec njihovih programov. Vse bolj očitno postaja, da so v Zahodni Evropi ženske tiste, ki najpogosteje odločajo o nakupih, pa tudi o duhovnem oplajanju na področju kulture. Zato kulturne inštitucije poskušajo ustvariti uživanje kulturnih dobrin, ki bi bilo ženskam čimbolj prijazno. Direktor ene od muenchenskih galerij mi je zaupal, da število obiskovalk razstav skokovito narašča, dodatno pa so ga povečali z uvedbo varstva za otroke. Ženske si lahko privoščijo kakovosten ogled razstave, medtem ko se njihovi otroci s sovrstniki zabavajo v galerijskem vrtcu. Organizirano varstvo otrok tudi v britanskih gledališčih ni več redkost. Ženske so kot nova tržna niša postale zelo zanimive tudi za zahodnoevropske medije. Ugotovili so, da se ženske že zdavnaj več ne predajajo le branju "banalnega" ženskega tiska. Vse pogosteje posegajo po dnevnem časopisju, po informacijah o politiki in gospodarstvu, zato si je prenekateri dnevnik občutno povečal naklado z uvedbo "resnih" ženskih tem. Logično je, da se mediji izogibajo diskurza, ki bi utegnil kakorkoli žaliti žensko bralstvo. Medtem pa podcenjevanje žensk v slovenskih medijih ni redkost, temveč pravilo.

Če je v Sloveniji kultura zapostavljena glede na druge družbene dejavnosti, se od njih ne razlikuje vsaj po enem dejstvu: po zapostavljanju žensk. Revija Ona si je pred časom omislila žalostno akcijo, ki jo je poimenovala "ženska vlada v senci". Ena od zahtev je bila, da kandidatke ne pripadajo nobeni stranki. Ni mi jasno, zakaj naj bi ženske kar naprej tičale v nekakšni senci in se igrale infantilne igrice, namesto da bi svoje interese zastopale v parlamentu, kamor pot lahko pripelje le po strankarskem ključu. Res pa je, da (še posebno v Sloveniji) spol še ni nikakršno zagotovilo za politiko enakih možnosti.

povezava