Opozorilo: konzumiranje izvirnega je škodljivo

Vedno so me zanimali kulturni dogodki, ki so me obogatili po estetski, ozko umetniški plati, in me obenem spodbudili k razmišljanju o družbi, v kateri živim. Socialna komponenta kulture ima gotovo posebno draž, kot nas opozarja tudi kolega Zadnikar. Tak dogodek je bil pravkar končani evropski bienale sodobne umetnosti Manifesta 3, ki sem si ga ogledala v ljubljanskih galerijah in nanj naletela vsakič, ko sem prečkala Tromostovje, nad katerim sta kot na Heatrowu viseli tabli "European Union" in "The Others". Pozitivna plat tega kulturnega projekta, ki je bil za Slovenijo producentsko sila zapletena in zahtevna reč, je brez dvoma ta, da je v javni prostor vnesel razmišljanja o "sodobni" in "tradicionalni" umetnosti in o razmerju med njima, mnenja, ki so sicer ves čas prisotna, toda le malo kdaj tako eksplicitno artikulirana.

Manifesta 3 je bil zame zabaven dogodek, eden redkih trenutkov, ki me je v Ljubljani navdal z občutkom, da res živim v nekakšni sicer miniaturni, toda vendarle evropski prestolnici. Na otvoritvi bienala sem sodelovala pri predstavi Emila Hrvatina Drive-In Camillo, v kateri se je ukvarjal z arhitekturno komponento spomina, pri čemer ga je navdihoval renesančni modrec Giulio Camillo, mi pa smo rezultat njegovega navdiha skupaj s kokicami "konzumirali" kar na sedežu svojega avtomobila. Na otvoritvi sem naletela na celo vrsto kulturnikov iz tujine (galeristov, gledališčnikov, producentov, likovnih umetnikov etc.), s katerimi se sicer srečujem po različnih evropskih mestih. Končno se je zgodil dogodek, ki jih je primamil v Ljubljano, saj je sicer po kulturni plati marsikatera druga evropska prestolnica za poznavalce kulture ali kulturne turiste neskončno bolj zanimiva.

Z Manifesto 3 sem se čez poletje srečevala v galerijah, na ulicah, pred televizorjem, toda najbolj intrigantna so bila srečanja z njo vsako jutro, ko sem med naslajanjem nad prvo kavo odprla kulturne strani Dela. Osrednji slovenski dnevnik je znane slovenske intelektualce pozval k anketi, k razmišljanju o sodobni umetnosti. Večina objavljenih meditacij me je osupnila. Konzumiranje sodobne umetnosti, predvsem konceptualne od človeka zahteva določen korpus znanj, referenčno polje, ki mu omogoča dekodiranje njenih vsebin. Večina anketiranih tega ni premogla, zato je sodobne umetniške prakse ocenjevala kot nekaj nepotrebnega, sovražnega, tujega in celo neumnega. Osebno me fascinira tako lepota Tizianove Venere z ogledalom kot čudoviti portreti arabskih žensk Shirin Neshat, ki proti gledalcu molijo skrivnostne dlani, porisane z arabskimi pismenkami. Prisežem, toda šele omenjena anketa me je navdala s spoznanjem, kako zelo smo si v resnici različni. Obenem pa je taisto spoznanje šokiralo. Vedno sem si namreč naivno predstavljala, da so slovenski intelektualci tisti, za katere se predpostavlja nekakšna "razsvetljenost". Seveda ne v budističnem smislu, temveč v smislu širokega referenčnega polja, ki omogoča bolj poglobljeno in širše razumevanje umetniških vsebin.

Njihova razglabljanja o sodobni umetnosti v večini primerov o samem predmetu razmisleka seveda niso povedala ničesar. Ni šlo za zgodbo o sodobni umetnosti, temveč toliko bolj za zgodbo o njih samih: o duhovni ozkosti, zaradi katere se človek počuti ogroženega in kot tak postaja sovražen in nestrpen. Manifesta 3 je odlično manifestirala uboštvo duha, ki preveva slovenski intelektualni prostor!

Novi umetniški tokovi so v vsaki družbi zelo majhen in dragocen segment kulture. Produkcija je tako v "sodobnih" kot v "tradicionalnih" umetniških praksah številčna. V obeh segmentih kulture so velike umetnine redke in zato toliko bolj dragocene. Še posebno v kontekstu "sodobne" umetnosti, ki se vendarle podaja v doslej še neraziskane svetove. Spodleteli poskusi na področju "sodobne" (ali "tradicionalne") umetnosti so nekaj povsem naravnega in nikakršnega razloga ni za smešenje ali zaničevanje celotne umetniške prakse.

"Sodobna" umetnost v vsaki družbi za razliko od popularne umetnosti in kulture zadeva le ozek segment ciljnega občinstva. Število "uporabnikov" pa seveda prav nič ne pove o umetnini. Če bi se ravnali po tem ključu, bi bila vrhunec literature denimo pogrošna književnost, ki doživlja največje naklade. Zato je še toliko manj razumljivo, da je bil poglavitni medijski očitek Manifesti obisk, ki pa je relativen. Obiskalo jo je namreč 2.000 ljudi več, kot jih recimo razstavo sodobne umetnosti povprečno obišče v čudovitem muzeju Arken v 1,3 miljonskem Koebenhavnu.

Negativna in celo sovražna medijska reakcija na bienale evropske umetnosti, eden redkih kozmopolitskih kulturnih dogodkov, ki smo jih za časa mojega življenja sploh doživeli pri nas, je pravzaprav neznansko koristna. Vsaj peščico ljudi, ki se zavedajo, kako zelo pomembno je raziskovanje umetnosti in iskanje novega izraza v njej, je gotovo zbudila iz dremeža. Ovedli smo se, v kako neprijaznem in nenaklonjenem okolju ustvarjajo mnogi slovenski umetniki, ki se pojavljajo na svetovnem umetniškem prizorišču, od Marjetice Potrč do Iztoka Kovača ali Matjaža Fariča. Zavedanje, da je Slovenija za ljudi, ki vidijo dlje in bolje od povprečja, grozljivo nespodbudna in neprijazna, če ne celo uničujoča, je bilo vseskozi prisotno. To spoznanje pa se je za področje umetniškega ustvarjanja čudovito artikuliralo ravno ob Manifesti 3.

povezava

povezava