Örs vezer tere ali "Welcome to Europe"

Tisti, ki so kdaj imeli opravke ali predavanja na Centralno Evropski Univerzi v Budimpešti, prav gotovo poznajo pot do CEU študentskega dormitorija in konferenčnega centra. Stoji v predmestju Budimpešte, in do njega se je z javnimi prevoznimi sredstvi mogoče pripeljati z metrojem in avtobusom. Nedavno sem spet dva tedna stanovala tam in se torej vsak dan vozila z metrojem in avtobusom. Kolegi in kolegice na univerzi so me obžalovali... Zakaj pa? Dormitorij ima vendar celo fitnes in bazen... Vendar to najbrž ni bil razlog za obžalovanje. Razlogi so drugje, predvsem v "legi", ki jo ima dormitorij.

Budimpešta je reprezentačno mesto postsocialističnih kontrastov. Ima pompozni, razpotegnjeni, monarhični center, ki, kot pravijo vodičke na turističnih avtobusih, sicer "ni zelo star, je pa zato zelo lep". Deloma renovirane monumentalne stavbe, ki kažejo na razprostranjeno trgovino z razkošnimi nepremičninami. Nekaj dragih trgovin v centru, ki pogosto, tudi v primeru kozmetike, prodajajo eno samo blagovno znamko. In tako dalje...

Druge plati zgodbe se dogajajo drugje. Denimo na zadnji postaji metroja številka dve v Budimpešti: na Örs v'Šzer tere. Tukaj ima svojo trgovino švedska multinacionalka Ikea, ki lahko znižuje cene pohištva, ker v globalnem kapitalizmu producira z delovno silo ki stane nekaj dolarjev na dan. Tu je tudi avstrijski kolonialni Julius Meinl, ki ima na Madžarskem - s socialističnim premorom - monarhično kontinuiteto. Ob njiju številni kioski z zelenjavo in hitro pripravljeno hrano. Vsenaokoli spalna socialistična naselja, podobna ljubljanskim Fužinam, le da so te v primerjavi z njimi luksuzno naselje...

Ko malo po osmi uri zjutraj odhajam na univerzo, v podhodu, ki vodi do postaje metroja številka dve, poleg številnih pasantov, ki še poudarijo vtis sivine, že delajo dežurni muzikanti. Tu je delovno mesto številka ena: orgle ali kaj podobnega in ameriško-ruska kombinacija znanih viž. In tu je delovno mesto številka dve: na vrhu stopnic ob vhodu na postajo je vrsta žensk, zvečine starih čez petdeset let (ali pa se motim, ker so tako zgarane in izmučene), nekaterih tudi mlajših. Lahko pomisliš, da si na tržnici: imajo košare, torbe, vrečke, vedra. Prodajajo različne rože: šopke, veliko vrtnic (ki prav gotovo niso z Nizozemske, saj dišijo). Prodajajo majhne vrečke, napolnjene s korenjem, kolerabo, petršiljem in drugo zelenjavo, nekatere tudi pecivo. Tako je zjutraj. Zvečer, okoli devete ure se scena spremeni. Ženske z rožami, kolerabo in korenjem izginejo in namesto njih se v podhod počasi naselijo brezdomci. Tudi oni prodajajo. Na plahte na tleh rezgrnejo stare čevlje, plišaste igrače, del gospodinjskega aparata ali plastično posodo, stara oblačila, stvari, za katere se sicer zdi, da jih ne bi kupil nihče. Okoli desetih si nekateri v stranskih izhodih podhoda naredijo prostor za spanje. Potniki pa kar hodijo mimo...

Budimpešta je metropola države, ki namerava kar najhitreje vstopiti v Evropsko unijo in je zato pohitela z ekonomsko liberalizacijoin privatizacijo. Države, kjer je predsednik vlade pravkar dobil četrtega otroka in pri tem najnazorneje pokazal, kakšen stil življenja pričakuje od moških in žensk ter od madžarskih družin. Države, kjer se liberalni kapitalizem druži s korupcijo, kjer ne manjka ekstremističnih strank in kjer imajo, tako kot v Sloveniji do nedavnega, le 8% žensk v parlamentu. Ta država je po stopnji revščine druga med državami, ki se nameravajo kot prve priružiti Evropski uniji (na prvem mestu je Poljska), hkrati pa nima razvitih skoraj nobenih političnih in socialnim mehanizmov, ki bi lahko preprečevali obubožanje delov prebivalstva in njihovo zapadanje v tisto stanje, kibi ga lahko imenovali odvečnost. Predsednik Zveze Romov na Madžarskem je nedavno oznanil, da bodo romske in nekatere druge organizacije ustanovile svojo lastno politično stranko, ki se bo borila predvsem proti revščini.

Postsocialistični sistemi so uspeli ob "demokratičnem prehodu" ustvariti pojmovanje zasebne lastnine, ki ni pravica do posedovanja lastnine, temveč je predvsem pravica pridobiti lastnino, če to zmoreš in zaščititi si jo, če si jo sposoben/sposobna pridobiti. Prav to področje predstavlja enega od glavnih žarišč medsebojnih bojev ljudi v družbi, ki privzema konture Hobbesovskega boja vseh proti vsem. Prevladuje stališče, ki pravi, da so si revni za revščino krivi sami. Na nek način smo iz situacije, ko državljanskih pravic v smislu možnosti aktivnega državaljanstva nismo imeli, prišli situacijo, ko so državljanske in človeške pravice pri svoji realizaciji povezane predvsem z zunanjim resursom, ki mu je ime privatna lastnina. Po hektični "politiki razlikovanja", ki so jo vodili postsocialistični režimi v zadnjih desetih letih, imamo opraviti s številnimi skupinami in sloji prebivalstva, ki so takorekoč odvečni in ki jih več nihče noče in ne želi videti. Še najmanj pa nekateri vzhodnoevropski liberalni intelktualci, ki so se borili za demokracijo in ki za živo glavo ne bi priznali, da je lahko kaj narobe s kapitalizmom, ki ima tovrstne "stranske učinke".

Tako se v vzhodni postsocialistični Evropi že utrjeni kulturni rasizem lahko mirno povezuje s socialnim. Če si namreč Rom, Romun ali Iranec in bi rad potoval ali se selil, potem nisi le "kulturno" problematičen, ampak reprezentiraš potencialno "socialno zlo" na sebi, saj po definiciji prihajaš iz večinsko revne dežele ali revnega dela prebivalstva. In namesto razprave o revščini in socialni pravičnosti imamo v državah, ki nameravajo stopiti v EU, opravka s Schengensko mejo in nekaterimi drugimi bolj ali manj selektivnimi politikami definiranja razmejevanja od držav, iz katerih prihaja "socialno zlo" v obliki takoimenovanih "imigrantov".