Miha Zadnikar

4. 12. 2000  |  Mladina 49  | 

Razmah z nesluteno ljubeznijo

Evforija spet hrumi čez deželo, realna evforija nove pripravljenosti

Debata je obiskana, akcija se sproža spontano, ljudje se razumejo, pogovarjajo in premorejo dovolj vlage, dovolj humorja. Desnica takšno reč seveda po inerciji spet tlači v koš tradicij nekakšne osovražene "enoumne preteklosti", "levi vzgojitelji" - predobro vajeni uradnosti, navodil, direktiv, naročilnic, boljševizma in zvitih ukrepov - opozarjajo, da ji manjka "marksističnih" zgibov. Nevede, da s tem na vsakem koraku izdajajo prav svoj manko nam zmeraj tako koristnega marksovstva. Temelj na tem ozemeljcu je k sreči in naposled ušel vsakršnemu nadzoru - čakajo nas odkritje vzvoda za še širše spremembe, predano delo in plodna zabava. Prihaja torej tudi tisti čas, ko bo treba natančno reinterpretirati tako opevano "alternativo osemdesetih". Z vsem historično-reflektivističnim spoštovanjem do potez nekdanjega protagonizma moramo namreč opraviti politično-socialno distinkcijo. In pri tem bo hudo, pri njej se namreč pokaže drastično nesoglasje nedavnih časov z današnjimi: M. je, denimo, tvegal s tezo, da je največja tragedija "alternative osemdesetih" v tem, da ji dejansko ni bilo treba storiti ničesar za svoje uspehe. V varnem naročju kulturnih skupnosti in ZSMS, podprta z denarci in sugeriranimi zamislimi tedaj pokrajinskih, danes pač državnih eldeesovskih funkcionarjev, je "alternativa osemdesetih" devetdesetim zapustila ves arzenal neznanja, frustracij in nesposobnosti. Bore malo do-it-yourselfa. Nikdar jih ni bilo treba storiti ničesar iz nič, nikdar nič brez nakazil, navodil, napotil. Kakor hipija - tistega osebka iz generacije poprej - nikoli niste mogli videti, da bi pometel klub, socializiral drugačne od sebe ali storil kaj, kar bi bilo presegalo Njegovo visokost (v teh krajih imajo ljudje vobče čudno mentaliteto, po kateri naj bi se ne vračali k "nižjim opravilom", ko smo "že" dosegli "kaj več"!), tako se je tudi "alternativa osemdesetih", dasipak "punkerska", po bežnem razdobju alternative naselila v ličnih službicah, vsake toliko paradira po "prostorih drugačnosti" in si s svojo upokojensko-ambivalentno gesto zdaj kvari še tisto malo, kar je sploh imela. Navzven je imela prav precej - še pomnite, ko se je besedičilo o "Berlinu, Amsterdamu in Ljubljani" - navznoter pa: oprodništvo, zamolčane finte, rivalstvo, hierarhičnost, trenutnost, skrivanje za briljantno, a prav tako močno finančno podpirano teorijo, spričo katere se je svojčas govorilo o "Parizu in Ljubljani". Kaj slaba popotnica, katere zadnji zdihljaj so nam skušali podtakniti jeseni 1993 z besedami, ki so, vzemimo, projekt Metelkova oznamovale kot "zadnjo postajo osemdesetih". Na vso srečo smo naposled obviseli, prepuščeni sami sebi, znebili smo se klanov, trepljanja, z neko čudaško solidarnostjo smo si zgradili prostore, kjer si povemo v obraz vse, in to sproti. Raje kri in solze kakor rod in gruda, raje pa tudi kri in solze kakor odskočna deska. V dokaz, da je naše ravnanje zares drugačno, so transgeneracijske sheme, kakršne so po novem v veljavi - naposled smo skupaj tisti, ki smo "ostali", "ostale", kratko malo naplavina osebkov, ki je zgubila stik z vsem, kar je namišljeno, začasno, predvidljivo, lažno. Vse več je indicev, po katerih se je našla družba, ki se gre svojo pot kot nekakšno "polno zaposlitev", v kateri je vse vedno laže, videti je namreč, da bo tako do naše smrti. Naj se sliši še tako teleološko, fundamentalistično in fatalistično, toda drugače sploh ne more biti, drugače je že bilo, in to preveč kratov. Ni hlepenja po vodstvu, morda je skrivnost v tem, ni pretiranega poudarjanja, da za kaj ni pravi čas in da ni časa. In potemtakem ni čudo, da se zbiramo, družabimo, aktiviramo - najde se svetovalec za strategijo, svetovalka za PR, izvedenka za ljubezenske težave, strokovnjak za intersubjektivne pristope, motorje, zvočnike, občo percepcijo ... Končno se oblikuje vzporeden svet, v katerem storitve krožijo brez računov, usluga pa pomeni prejkone ljubezen do same stvari. Kako doseči stanje, v katerem lahko zapustiš vsa druga mučna opravila, honorarna dela in vsakdanjo institucionalno torturo in se cel, srečen do obisti prepustiš sami stvari? To postaja bistveno vprašanje, in ko bo rešeno, bo tam šele začetek. Vedno znova je začetek, kljub vsakdanjemu užitku nekako nismo zadovoljni - porajajo se ideje, vsaka deseta se celo udejani, o vsem se je mogoče dogovoriti, vemo, kdaj se umakniti na samo, da se ne razžremo med seboj, čutimo, kdaj se med nas naseljujejo negativizmi in jih odpravljamo. Sliši se na moč romantično, ima te, da bi spregovoril o revoluciji, subkulturi, alternativi in podobnem, toda ne - do tega smo se prikopali, in predragoceno je, da bi za to uporabljali terminov, ki bi jih - in jih je že - kdo zlorabil ali razumel po svoje. Izraz se bo že še našel, izvil se bo iz za zdaj neznanega besedja, transcendiral in treščil na zemljo, ko bo za mnoge prepozno. Za večino je prepozno že zdaj, vidimo jih v vsem uboštvu, od tam se namreč vidi kristalno jasno, pogled je oster kot le kdaj, pahljača razprta, vemo, kaj bi, pa tega ne razglašamo vsevprek. Abstraktna resnica in samozavedanjeje sta hudi, konkretni materiji, z njima po novem upravljaš na vsakem koraku, sprožaš sovražno nelagodje ali mehak pristop, prepoznavna znamenja se spet postavljajo na svoja mesta, kazno je, da so bila stara "alternativna" prepoznavna znamenja prej stvar začasnih imidžev kakor trajne zavesti. Veselo bo še, in tega se radujemo, stvari počnemo iz ljubezni, točno to smo, kar počnemo, in kdor je tak, ne more zgrešiti, pa čeprav v muziki, filozofiji, znanosti, pri plesu, v tekstu, če hočete. Če je, je - če ni, pač ni. Podjetje se ne more nadomestiti ali združiti s katerim drugim, če se vsa druga prepoznajo kot umetno narejena. Vsenaokoli nas je en sam mainstream, nas pa je vse več. O, da bi kdaj ne postali mainstream še sami.