Brez dvoma največji

Zadnje tedne je vesoljno slovenstvo zajela evforija, povezana s praznovanjem dvestoletnice Prešernovega rojstva. V primerjavi s prejšnjimi leti in desetletji, ko smo perverzno slavili (in verjetno ga bomo še naprej) dan pesnikove smrti, je to nedvomno pozitiven premik. V razponu od vrhunskih znanstvenih srečanj do popularnih in populističnih poklonov Prešernovemu spominu se je v različnih oblikah in kontekstih ponovno zvrstilo vse, kar o poetu in njegovem delu vemo, sem in tja tudi kaj takega, kar smo manj poznali, seveda pa ni manjkalo tudi poskusov izrazito ideoloških branj posameznih Prešernovih besedil, kajpak z vedno priročnim izgovorom, da je prejšnja oblast favorizirala zgolj tiste njihove vidike, ki so ustrezali njenemu svetovnemu nazoru. Preprosto povedano, iz Prešerna svobodomisleca je treba narediti Prešerna kristijana, da bo še bolj slovenski in da bo hkrati Slovence bolj približal Evropi. Toda s tem, ali je krščanstvo res tako usodno merilo naše in Prešernove evropskosti, naj se ukvarjajo literarni zgodovinarji, filozofi in morda še kdo. Tisto, kar se vsem "novim" interpretacijam navkljub ni spremenilo in kar me pri apoteozi pesnika najbolj moti, je nenehno poudarjanje (uveljavljeno že v prejšnjih časih), da je med slovenskimi literati "največji". Iz načelnega razloga - ker me moti vzpostavljanje hierarhij. Če vztrajno ponavljamo, da je nekdo že najmanj sto let največji, potem vsi, ki ustvarjajo na istem področju kot on, lahko ustvarjajo samo v njegovi senci, brez upanja, da ga bodo kdaj dosegli ali - bognedaj! - presegli. Stvar je zabetonirana, očitno s konsenzom, "trop, ki se poti in trudi, ledino orje naše poezije", se lahko še tako poti in trudi, Prešernove veličine in ugleda ne bo nikdar deležen. Če je Prešeren norma, je vsa slovenska poezija, napisana po Prešernu, pod njo. Ne, nočem napadati narodove svetinje, ne postavljam pod vprašaj kakovosti in pomena Prešernovih pesmi, le nakazal bi rad obstoj možnosti, da se kdaj kakšna stvar tudi spremeni. Morda bo moralo miniti še kakšno stoletje, da si bodo generacije, ki prihajajo, postavile nove norme ali pa vsaj relativizirale sedanje, tako da ne bo več govora o absolutih, o nedotakljivih in nedosegljivih - ali pa se bo tisto, kar velja danes, s časovnim odmikom še bolj utrdilo in obdržalo, kdo ve?

Nekaj podobnega, kar se na literarnem področju dogaja s Prešernom, se na področju arhitekture (resda še ne tako dolgo) dogaja s Plečnikom. Plečnikova slava je bila sicer precej bolj nihajoča od Prešernove in tudi pri glorifikaciji arhitekta so vse prej kot zanemarljivo vlogo odigrale ideologije - politične in estetske. Pa se je v strokovni in širši slovenski javnosti le nekako utrdilo prepričanje, da je Plečnik največji slovenski arhitekt. Tu in tam se sicer res najde kakšen dvomljivec, ki se zamisli nad vzroki in načini razglašanja "največjih", toda tistih, ki radi postavljajo piedestale in zviška zavračajo drugače misleče, je vendarle več in tudi ljudstvo ima raje zadeve umeščene po hierarhiji. Če sprejme podmeno, da je nekdo največji, se mu ni več treba ukvarjati z razmišljanjem, kdo je potem takoj za njim ali tik ob njem, kaj šele, da bi si belilo glavo, kdo vse je v kakšni stroki kaj pomembnega naredil, si zapomniti njegovo ime ali prepoznati njegovo stvaritev. Arhitekti so v razmerju do Plečnika v podobnem položaju kot literati v primerjavi s Prešernom. Naj si še tako prizadevajo, naj bodo še tako marljivi in produktivni, naj zidajo ali objavljajo kjerkoli, Plečnik bo vedno nad njimi. V tolažbo jim je lahko le upanje, da si bodo za svoje delo mogoče enkrat prislužili Plečnikovo nagrado ali vsaj medaljo (kar je spet relativna zadeva, saj je treba tudi za sprotna priznanja, zaradi katerih še ne postaneš "velik", biti na določen način pravoveren in pripadati "pravi" skupini podobno mislečih). Razlogov za kopičenje frustracij je torej več kot dovolj.

Glede poezije in arhitekture se zdi, da je hierarhija dokončno vzpostavljena. Kaj pa na drugih področjih? Včasih slišimo, da je Jakopič največji slovenski slikar, vendar ta trditev še ne zveni povsem prepričljivo ali pa tisti, ki jo izrekajo, niso dovolj glasni in vplivni, da bi jo spravili v narodovo zavest na podoben način kot se je to zgodilo v Prešernovem in Plečnikovem primeru. Ali pa je v slikarstvu teže prepoznati konstitutivne elemente nacionalnega ( v kolikor jih je sploh mogoče, če se omejimo zgolj na likovno govorico kot tako, brez narativnih sestavin, izhajajočih iz motiva oziroma njegove mimetične reprezentacije). Razen redkih izjem namreč upodabljanje nacionalnih mitov in zgodovine ne presega nivoja ilustrativnosti, pa še takrat, ko se te tematike lotijo avtorji s prepričljivo izoblikovanim osebnim slogom, obveljajo njihova tovrstna dela za manj pomembna znotraj opusov, s katerimi so si zagotovili prestižen položaj med sotrudniki.

Ne spomnim se, da bi kdaj slišal za največjega umetnika v svetovnem merilu. Občasno se sicer v medijih pojavijo lestvice, narejene na podlagi različnih kriterijev, toda nobena še ni obveljala za absolutno. Kako dokazati, da je na primer Rembrandt večji od Michelangela ali obratno? Zaradi česa naj bi bil Bach večji od Beethovna? So taka spraševanja sploh smiselna? Ko enkrat razglasimo največjega, minoriziramo vse ostale. In se enkrat za vselej distanciramo od njih, pravzaprav od vsega, kar so naredili in še delajo (da ne bomo krivični do živečih). Zaradi lastne lagodnosti ali zato, ker nam je vseeno, če drugi mislijo namesto nas?