Slovenske travme s feminizmom

Pred dvema letoma je Francis Fukuyama v reviji Foreign affairs objavil članek z naslovom "Ženske in evolucija svetovne politike". Fukuyama v tekstu (ki so ga na naslovnici propagirali z rdečim naslovom 'Kaj bi bilo, če bi ženske vladale svetu?') obdela predvsem povezave med 'svetovno politiko' in domnevno feminizacijo politike v zahodnih, demokratičnih državah ter koristi in nevarnosti, ki naj bi iz tega izhajale. Argument je preprost: evolucija svetovne politike je (skozi feminizacijo) pripeljala do večje miroljubnosti in tega, da stabilne demokratične države (t.i. cona miru) težijo k manj agresivni zunanji politiki (!!!?). Fukuyama svoje izvajanje podkrepi z eno zgodnejših feminističnih smeri zagovarjanja ženske politike (ki so jo feministke same že zdavnaj revidirale, saj promovira izvirno spolno razliko, poudarja predvsem žensko manjšo nasilnost, večjo socialnost ter radikalno drugačnost 'ženske politike'). Temu doda argument biološke genetske baze: moški so namreč, kot naj bi dokazale sodobne sociobiološke študije, predvsem pa primatologija (!?), genetsko nagnjeni k vojskovanju in 'moškemu povezovanju' (iz njihove pradavne potrebe po skupnem lovu). Po naravi težijo k nekakšni "šimpanzovski" politiki: ko gledamo kakšne Muslimane in Srbe v Bosni, Hutuje in Tutsije v Ruandi ali liberijske, sierra-leonske, gruzijske in afganistanske milice... pravi Fukuyama, pomislimo na šimpanze, ki so jih proučevali primatologi. Zato je po eni strani dobro, da je 'feminizem' uspel ustvariti bolj socialno politiko, ki nasprotuje militarizmu, velikim vojaškim izdatkom in intervencijam itd. Dobro je tudi, da so se moški v veliki meri pacificirali.

Kljub temu pa ni zaželjeno, da bi ženske začele preveč množično vstopati v mednarodno politično sfero in jo tudi v resnici voditi. Zakaj ne? Prvič, ker feminizem (kakor ga vidi on) vodi v slepo ulico in ker moških nikdar ne bo mogoče zares pacificirati (nobena 'kultura' ne more obvladati genetske dediščine). In drugič, 'ženska politika' (kakor jo vidi on) ne more funkcionirati na globalni ravni prav zaradi nevarnosti trenutnih kulturnih razlik. Namreč: tudi če je demokratični, postarani, feminizirani, postindustrijski svet evoluiral v cono miru z bolj ekonomskimi kot vojaškimi boji, pa imamo še vedno opravka z deli sveta, kjer prevladuje 'šimpanzovska politika': tam še vedno prevladujejo mladi, ambiciozni, neomejevani moški, ki jim feminizriana cona miru brez ustrezne 'moške svetovne politike' ne more parirati. Prav zato so feministične zahteve po enaki udeležbi žensk v politiki, predvsem pa v oboroženih silah, problematične.

Fukuyama je le eden od vplivnih piscev, ki za glavno argumentacijsko linijo uporabljajo sociobiologizem, ki v veliki meri črpa iz darvinizma, ga oživlja na neki novi, kulturno-sociološki ravni, ter ustvarja nove teorije in simulacije behaviorizma. Spolna razlika tu velja za gonilo evolucije in determinira družbeni in politični razvoj. Nekateri novi pisci se pri tem poskušajo čimbolj izogibati rasnim in etničnim pastem tovrstnega stališča, saj sodobni sociobiologi rase in etničnosti menda več ne vidijo kot "biološko signifikantne kategorije". Zato pa spolna razlika (biološka ali kulturno proizvedena) ostaja glavna osnova evolucijske razlage in, kar je najbolj zanimivo, postaja tudi glavni element nakakšnega novoliberalnega konzervatizma v iskanju razlage in pravega mesta posameznika znotraj zmešanega 'postmodernega' sveta.

V Sloveniji bralstvo ne rabi brati Fukuyame, da bi našlo podobna, če ne celo identična stališča, ki bi naj predstavljala trdno (biološko ali kulturuloško) izkustveno ali znanstveno argumentacijo. Imamo kar nekaj popularnih sociobioloških piscev na to temo, denimo Arturja Šterna in Gregorja Tomca, ki se jima ob veliki medijski podpori kot najbolj eksplicitni predstavnik in praktik pridružuje Janez Rugelj s svojimi občudovalci... Čeprav so si avtorji različni glede mesta izjavljanja in pristopa (denimo redukcionistična ali holistična pozicija), pa jih vendarle druži uporaba sociobiologije (spolne razlike) in posebna uporaba in razlaga feminizma diskurzu o razvoju družbe in posameznika: eksplicitno ali implicitno feminizem za njih predstavlja eno od najbolj motečih misli in gibanj sedanjosti. Prisilno emancipira ženske in uničuje moške in je (po Ruglju še posebej) skupaj s komunizmom povzročil glavno psihično, družbeno in moralno krizo sedanjosti.

Nedvomno drži, da je posebej Rugelj (in z njim sociobiološki sindrom, ki nam prodaja 'arhaične podobe razmerij med spoloma') prav gotovo 'test' v današnji populistično-intelektualni medijski debati. To nam je nedavno vehementno sugeriral eden pogostih komentatorjev Sobotne priloge Alojz Ihan, potem ko je okrcal Marcela Štefančiča, ker je menda iz Ruglja (izkušenega, pamentega, odločnega, drugačnega, in ob tem 'še našega, slovenskega') delal 'novinarskega šolarčka' (pa je bil Marcel Štefančič vendarle tako zelo vljuden...). Test pa je morda vendarle drugačen, kot nam je bilo psihologizirajoče sugerirano (češ, komur je Rugelj travmantičen in ga ne more neprizadeto poslušati, naj se zamisli). Morda pa bi se zares morali zamisliti tisti, ki Ruglja 'neprizadeto' poslušajo. (Sama očitno sodim v skupino takih ali drugačnih falirancev, med njimi 'feministk', ki jih je treba stlačiti saj-vemo-kam). Pri trendih, s katerimi se tovrstni sociobiologizem povezuje, namreč niti slučajno ne gre le za 'nedolžno' promoviranje arhaičnih odnosov med spoloma ali za za posebno nedolžno 'uporabo' argumenta feminizma, temveč za vprašanje, ki se nanaša na vrednoto temeljne/samoumevne človeške enakosti (ne glede na ..., kot je zapisano v deklaracijah in ustavah). V tem primeru pa ne more biti dileme oglasiti se ali ne... Ali pa smo v časih, podobnih prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so profesionalni misleci neprizadeto opazovali?

povezava