Z umetnostjo nad kulturo

V zasnovi državne kulturne politike - številni tukaj živijo amerikanizacijo in XIX. stoletje obenem, pa ji raje pravijo kar "nacionalni" "program" - se daje nekaj besede tudi glasbi. Nekaj pravimo zato, ker ta beseda prejkone zgolj povzema ločnico, ki je produkt akademije in skladateljske združbe: Poznajo klasično glasbo, z druge strani je pop, drugega nič. Tisto, česar dominantna srenja ne vidi, umanjka, denimo, tudi v Delu - med rubrikama Kultura in Pop kultura je luknja, prazna množica (namerno) prezrtih klubskih praktik, tam so (oziroma jih ni) improvizacija, tvegan jazz, eksperiment, strujanja v rocku in kar je še reči, ki jih je v vsakdanjem življenju zlahka zapaziti, medij pa jih prezre nonšalantno. Dominantno občestvo iz tistega sovražnega "popa" sicer rado kdaj pa kdaj vzame ščepec "folklore", le zakaj? - i, ker "folklora" na vsebinski ravni potrjuje "nacionalnost" njihovega "programa", vobče pa ne priznava ničesar, kar ni komponirano. S takšno gesto, ki ji je vrhovni državni skladatelj v nedavni številki časopisa Ampak namenil kar cel ekspoze izključevanj, občestvo seveda ustoliči tisto, za kar mu v bistvu gre: Saj ni stvar v naprezanju za muziko, seganju po neznanem in veselju do pisanja glasbe, ne, bistven je cegelc, kompozicija kot dobesedna materialna baza, s katero se skladatelj pisno prebije do svoje najzaželenejše točke, do birokracije, do položaja, s katerega lahko javno oznani, da vse tisto, česar ljudje ne počnejo tako kot on in njegovi, ni glasba. Če torej ni papirja, ni glasbe. Dopis s prošnjo za subvencijo prav gotovo ni tisti papir, ki zadošča, da prosilec, prosilka prideta do možnosti za snovanje in izvedbo, oni so lačni komponiranih prilog. Glasba ne obstaja, vse je samo na papirju, kakor pač še marsikje drugod, tudi in predvsem v kulturni politiki.

Nekoč nam je pravila študentka, da je na nižji glasbeni šoli slišala tovarišico za teorijo praviti tele heretične besede: "Klasiki so lahko kar dobri, več od njih morajo znati jazzisti, toda improvizatorji, šele oni so zares pravi mojstri, z njimi se začenja glasba." Pustimo ob strani, ali je imela tovarišica prav ali ne, s pohvalo godbam trenutka je izpostavila status nenapisanega in implicite prepoznala bistvo uradne glasbe - njen birokratski sindrom; študentka si je to zapomnila in se v seminarju potrudila, približati se improviziranemu gradivu, točki, kjer se igra in ne preigrava. Seveda se pri preigravanju (za kaj drugega kot za preigravanje z dušami pri odločitvah komisij sploh ne gre) razpre ves spekter, skoz katerega prepoznamo, da sta antropologija in sociologija glasb bistvenega pomena za precej širših razlag.

Akademija za glasbo, ki ne podpira tistega poguma, s katerim bi mlada glasbenica, glasbenik v pomanjkanju prostora vadila na ulici, takšna akademija mora preganjati kulture, v katerih je takšen pogum samoumeven. Metelkova mesto mora pasti, da bo tam zrasel nepredušen prostor, v katerem se bo gojila vaja za umetnost papirjev. Nekaj najbolj nezaslišanega za uradno glasbo in dominantno kompozicijsko občestvo je kajpada posebno stanje kulture, v katerem se igra. Oni kratko malo morajo preigravati, imeti morajo nasprotnika, ne pa soigralce. Med rubrikama Kultura in Pop kultura je v Delu luknja, smo ugotovili, prazna množica, ki zadeva druge oblike kultur, zlasti tiste, ki jih gnete in oblikuje druga sociala, toda kar zadeva medijsko branje uradnih delitev v kulturi, tam ni prazne množice, tam ni luknje - tam vmes je Šport, preigravanje. Od klasike do športa ni prav daleč, od pop kulture, ki ne objema popularne, ljudske inačice, še manj. Razna glasbena tekmovanja so seveda že kar obče mesto ponazoritev, da v umetnosti ne gre za nič kaj kulturno podjetje. Podobno kakor Cankarjev dom v svojem zgrešenem samopoimenovanju kot "kulturni center", v katerem so v glavnem zaprte "umetnosti", maturantskim rodovom nudi nekulturen, zrelostnih iniciacij nevreden, žaljiv prostor, tako dela tudi z glasbeniki - tisti redki, ki tam igrajo nekomponirano glasbo, so prisiljeni to početi v hladnih sobanah, narejenih za preigravanje, za hladno obračanje papirjev.

Kar zadeva glasbeno kulturno politiko v ožjem pomenu, je vojna za Metelkovo Mesto vojna za igro, vojna proti preigravanju. Na vseh odrih prostora, ki mu grozi rušenje, se glasbenik, glasbenica v igri počutita domače in rada prideta tjakaj tudi za mal denar, za vstopnino. Počutita se kakor doma oziroma kot na ulici in to rada povesta tudi drugim. Igrata za ljudstvo in ne za narod in njegov program. Požvižgata se na subvencijo in brez ustreznega papirja, brez ustrezne kompozicije nadaljujeta svojo slabo priznano, slabo dokumentirano pot.

Diskriminacija v glasbah ni prav nič manjša kot tista vsakdanjepolitična. Podpira jo celotna kulturna shema, fetišizmu kompozicije je naklonjen celoten literarno-teatrski spekter, torej vsa večinska Slovenija. Kult papirja nas je pognal do takšnih drastičnih razločkov, da zdaj le stežka spremljamo kulturniški štrajk, ker nam kar naprej buči v ušesih, da bi se moral imenovati štrajk slabo razumljenih umetnikov, umetnic in da bi bilo treba z nesrečnih štrajkajočih najprej sprati zapacanost z veličino, potem šele drugovati z njihovo temeljno idejo, če je v nji sploh še kaj nam "skupnega". Tudi oni namreč hočejo nekakšen dostojen status, najpoprvo trpijo, sledijo keš, papir, preigravanje, jebanje v glavo, šele potem, čisto na koncu se jim igra. Kako je to mogoče, tristo kosmatih, ko pa v svetu poznamo toliko izbornih, ki so povsem navadni, skromni ljudje - resda jezni, kritični, toda nihče ne jamra, ne jadikuje spričo svojega položaja. Zdajle jih bomo prejeli s krepelcem od umetniške klike, toda zdi se, da so tako zelo kulturni, ti ljudje, da igrajo še bolje, ko na odru enkrat presežejo misel na svojo mizerijo, tisti najboljši jo pač še izživijo, vključijo v performanso in čao. Kadar gre za glasbe, tudi spričo te lastnosti padejo skoz birokratsko rešeto - za konkretno, resno glasbo, če hočete, za razloček od klasike ni več nobene podpore. Papirnato, kompozicijsko občestvo je sploh ne zapazi, saj je zaverovano v abstrahiran tonski svet, v "čisto" glasbo, ločeno od mizerije, sociale, življenjske realnosti - ko se poda štrajkat, pa mu, zlomka, prav mizerija, sociala, življenjska realnost bušneta v glavo z dvakrat večjo, s tako nepotrebno močjo, da potem dejansko ne uspejo ... Ni rečeno, da umetnost z velikim U ni prav mešanje teh ravni, zato naj se kar krepi ločnica - le da na drugi strani ni nikakršen pop, nikakršen populizem, ampak popularna kultura, reprezentantka tistih, ki po nastopu prižgejo čik, odprejo pir, zapakirajo svoj inštrumentarij v zaprašen kombi, nato pa poklepetajo z občinstvom in povedo par pametnih na račun kompozicijskega občestva. Verbalizirajo torej tisto, kar so prej počeli na odru in kar bodo doživeli med turnejo, zato jih ne smemo zgubiti, saj so dobra prostorsko-dinamična referenca.

povezava