Fuk in (sodobna) umetnost

Ne glede na to, kdo in kje je doslej opravljal raziskave o obiskanosti različnih vsebinskih sklopov, dostopnih na internetu, je prišel do istega rezultata: po številu obiskovalcev povsod daleč prednjačijo spletne strani s pornografsko oziroma "erotično" vsebino. Po domače povedano, večina ljudi najraje gleda, kako fukajo, masturbirajo, se razkazujejo in na vse druge, bolj ali manj domiselne načine zadovoljujejo svoje seksualne potrebe drugi. Da je užitek v gledanju nasploh, torej tudi takrat, ko pogled ni osredotočen neposredno na gola telesa in spolne organe, udejanjanje enega najbolj prvinskih človekovih gonov, tim. skopične pulzije, bodo vedeli razložiti, teoretsko konceptualizirati ter na različnih ravneh tematizirati freudovci, postfreudovci, neofreudovci in lacanovci; in prav nič presenetljivega ne bi bilo, če bi kdo nas, poklicne gleduhe, ki se ukvarjamo z razčlenjevanjem in ocenjevanjem vizualnih stvaritev, razglasil za posebne vrste spolne obsedence. Dokler zgolj opravljamo svoje delo, za široke množice pravzaprav nismo kdo ve kako zanimivi - osupljivo privlačni pa (vsaj nekateri pripadniki našega plemena) postanemo, ko prestopimo na drugo stran, z zamenjavo vlog, namreč, ko se damo v gledanje, pokažemo oziroma opišemo tisto, kar iz našega siceršnjega početja (vsaj neposvečenim v psihoanalitske metode branja) navadno ni razvidno.

Za tak prestop se je nedavno odločila Catherine Millet, francoska likovna kritičarka, glavna urednica v stroki zelo cenjene in vplivne revije za sodobno umetnost Art Press, avtorica številnih knjig in kustosinja mnogih razstav, med drugim francoskih predstavitev na bienalu v Sao Paolu leta 1989 (Grand Prix za najboljši paviljon) in na beneškem bienalu leta 1995. Gospa je v knjigi z naslovom La vie sexuelle de Catherine M., ki je aprila letos izšla pri ugledni založbi Seuil, podrobno popisala svoje neštete fuke, fukljanja, lizanja, fafanja in sodelovanja na skupinskih orgijah (partouzes), njen življenjski sopotnik Jacques Henric, plodovit pisatelj in esejist, stalni sodelavec Art Pressa in navdušen fotoamater, pa je sočasno (pri nič manj ugledni založbi Denoel) objavil spis Legendes de Catherine M., opremljen s fotografijami svoje razgaljene izvoljenke in njenega mednožja, izbranimi med tisoči posnetkov, ki jih vztrajno dela že dobrih trideset let.

V poldrugem mesecu je bilo prodanih prek 150.000 izvodov knjige Catherine M. (prvotna predvidevanja založnika so se sukala med 2 do 3.000), o njej so se razpisali malodane vsi časniki in revije, potem, ko je bila predstavljena v razvpiti, obravnavanju literature namenjeni televizijski oddaji Bernarda Pivota, pa je šla neverjetno dobro v prodajo tudi majska številka Art Pressa, katerega naklada je v kioskih in knjigarnah praktično pošla. Opisi fukov glavne urednice so k branju tekstov o sodobni umetnosti očitno napotili tudi marsikoga, ki doslej sploh še ni slišal za obstoj (ali pa je bil do njega vsaj brezbrižen) te specializirane publikacije. Zdi se, da je ljudstvo zaradi "umazanega" pisanja postalo dovzetno za stvari, do katerih se je v glavnem obnašalo ignorantsko ali povsem odklonilno, intelektualna elita (razen ozkega kroga, ki je blizu Catherine Millet in Jacquesu Henricu) pa ne skriva svojega zgražanja ob nesramežljivem razgaljanju intime osebe, ki jo je doslej poznalo v povsem drugi luči. Tako se je zadnji torek v maju v dnevniku Liberation oglasil tudi sloviti filozof in analitik sodobnih kulturnih fenomenov Jean Baudrillard, ki je radikalno obscenost Catherine Millet označil za prodajanje megle, primerljivo z efektom, ki ga sproža takoimanovana reality TV.

Baudrillard pravi, da je vsa resničnost postala eksperimentalna, moderni človek naj bi - ker nima več usode - neomejeno eksperimentiral sam s seboj. Eksperimentalno povsod nadomešča realno in imaginarno. "Vivi-sexija" Catherine Millet po njegovem odpravlja iz spolnosti vsakršno domišljijo, spreminja jo v protokol za verificiranje seksualnih funkcij, v mehanizem, v katerem v bistvu ni več čisto nič seksualnega. Ker ni več skrivnostnosti, fantazmatske hipoteze, ne more biti v njenih opisih ne resnice, ne referenčnosti, kajti hipotez ni mogoče "osvobajati". Ko se seksualnost dokazuje s seksualnostjo, brez transfera in brez metafor, izgine želja in namesto nje se udejanja sprijenost oblasti, ki "vpisuje v realno vse, kar po naravi stvari pripada sanjam". Ko ni več želje, ni več zapeljevanja, ne užitka, ampak samo neskončno ponavljanje istega, akumulacija, v kateri kvantiteta nezadržno izpodriva kvaliteto. Telo je postalo predmet, ki zgolj čaka, da bo razgaljen, brez mask in tančic, ki so mu jih nadevale vse kulture, ki so ga častile in ki so resnični predmet poželenja in užitka prekrivale z znaki, z znamenji, zaradi katerih je bila njegova naravnost, njegova "resničnost" dejansko resnična, ker je ostajala enigmatična, ohranjala je telo kot čisto skrivnost, ki ne bo nikoli razkrita, ker tudi ni mišljeno, da bi bila. Eksces brezsramja se po Baudrilladovem prepričanju spremeni v lastno nasprotje, gleduštvo, na katerega se je reduciralo človeštvo, je eksces izpraznjenosti, krik nemoči ob izgubi želje. Catherine Millet naj bi domnevno preverjala, da je tudi ona seksualno bitje, dejansko pa s svojimi eksperimentiranji preverja zgolj pogoje eksperimentiranja, pritirane do skrajnosti. Sistem se dekodira s skrajnostmi, da bi se ohranil kot tak, torej, da se ne bi spremenil. Analogije z nekaterimi pojavi v sodobni umetnosti, zaznamovani z eksperimenti zaradi eksperimentov, so očitne, pa čeprav je do primerjav navidezno več možnih poti.

povezava