Z umetnostjo nad kulturo (2)

Lani smo bili na koncertu tria Charlesa Gaylea v krivično razvpitem oziroma šele danes razvpitem klubu Knitting Factory, NYC. Klub je "danes krivično razvpit", ker sploh ni (več) klub, pač pa navadna turistična korporacija za izkoriščanje dobre glasbeniške volje. V prostoru, kjer se nastopajočim zasedbam praviloma daje 75% izkupička od vstopnine - pri čemer imajo za šankom 50% popust - se nas je zbralo sedem; osmi je bil slikar, ki je za prvim omizjem razgrnil velikansko polo popendekla in v ritmu svobodnjaške godbe upodabljal odrsko dinamiko. V prvem koncertnem nizu je Gayle, uradno saksofonist in pantomimik, igral na klavir; po odmoru je jedrnato razložil, da tega glasbila pravzaprav ne zna igrati, prijel saks in povabil gor za klavir "navadne ljudi iz občinstva". Od sedmih - eden je bil, kot ugotovljeno, zaposlen z drugimi rečmi - sta se javila kar dva. "Imata kakšno šolo?" ju je pobaral Gayle. "Jaz imam šest razredov nižje," je odvrnila punca. "Pozabi na šolo, zdaj bomo igrali godbe," se je glasil odgovor, in potem so 45 minut igrali jazz, zelo dober jazz. Na koncu je Gayle snel klobuk, najprvo pred sodelavcema, zatem še pred nami in nas vljudno poprosil za zaključno besedo. "Ja! Reci; povej!" smo ga zbodrili v en glas, pa je govoril: "Kakšna traparija," je rekel, "ta letala!" Bilo je v dneh, ko je v enem samem tednu na tla zgrmelo kar troje plovil. Vojaška letala imajo padala, tako da se posadka lahko izstreli v nevarnosti, nikakor pa ne razumem, je sklenil svoj epilog Charles Gayle, kako to, da potniških letal ne opremljajo s padali; ljudje so kar prisiljeni umreti ... Potem smo zaploskali in se za omizji veselili še krepke minute.

To je bil par excellence kulturen dogodek, za razloček od umetniškega, na kakršnem bi nastopajoči mislil predvsem nase in na svoj cvenk, mi pa bi po dogodku odšli naravnost domov. Dodatno razsežnost mu je dajalo vedenje, po katerem je glasbenik Charles Gayle (o njegovi osebi se poučite v kakšnem jazzovskem leksikonu ali pa pobarajte sotrudnika Iča Vidmarja) bojevnik - eno leto je bil brez doma, že nekaj desetletij vztrajno igra na cesti, v svoj saks piha z ljubeznijo, tudi po pet ur na dan. Živi skromno, očividno premalo je, ko pač vztraja v New Yorku, kjer se tista godba, ki je predvsem kulturna in nima odvečnih umetniških pretenzij, plačuje mizerno. Mar se čudite, zakaj imamo pri nas komaj kaj tovrstno kreativne godbe? Zato, ker ljudje ne vadijo, ne igrajo, ne poslušajo in se ne bojujejo, ne učijo - vsi hočejo biti čez noč big foot mama ali kakšna podobno elegantna sinekura. Nekaj dni po srečanju z Gayleovo kulturo smo v klubu Tonic opolnoči srečal kitarista Brada Shepika. Saj se je razveselil srečanja, a ni bil kaj preveč zgovoren. Imel je, ves zmozgan, javno vajo z novim bendom - Tonic, nekdanji hangar (sic!) daje vsak dan opolnoči prostor za javne vaje še neznanim bendom - pred tem pa isti večer že tri nastope s tremi različnimi skupinami. "Za te nastope skupaj sem prejel 280 dolarjev," je povedal Brad, "in takšna garanja mi komaj omogočajo plačevanje najemnine. Saj sploh ne vem, kako preživim sebe in družino. Če ne bi bilo evropskih turnej, bi se moral odseliti iz mesta. A tega sploh ne bi zmogel ... Moram biti na tekočem, moram biti vprežen nenehoma ..."

Kaj se nam je naučiti iz teh zgodb? Marsikaj, denimo tole: Iz dneva v dan, vse bolj, se zdi, ni več potrebe, govoriti o kontra-, subkulturah in gojiti nadaljnje izvedenke, kar jih lahko oponira nacionalni, državni shemi, pač ker moremo prepoznati edino še preostalo podjetje, v katerem se goji kultura - to je untergrunt, odkrito, radoživo, kreativno gibanje, polno vzponov in padcev, porazov in zmag, nenehnosti, težke prepoznavnosti, če hočete. Vse drugo je umetnost, torej nekaj umetnega, kar se po svoji plastični, lahko gnetljivi naravi čudovito lima na kapitalistično logiko. Sledi catch: Kdor se tačas zaposli v javnem sektorju, sprejme državno službo, ta izdaja sebe, svojo in občo kreativno moč, kdor prisega na privatno sfero, ta tako ali tako ne more živeti zunaj omejenega, intimnega proračuna ali pa mu zmanjkuje časa za snovanje. Ni več omahovanja, prišel je čas udejanjanja temeljnih razlik: Z osebo, vzemimo, ki je sprejela naročilo za uraden plakat k Bush-Putinovemu srečanju, ni več ne mogoč ne smiseln nikakršen dialog; še tako "objektivistična" analiza, ki bi utegnila hvaliti estetiko dizajna tistega plakata, bi bila zdaj gola hinavščina. Da bi kdo na tem mestu v zmoti ne pomislil na staro enoumje in se skliceval na zdajšnjo "demokracijo svobodnih odločitev" - nikakršnega starega enoumja ni bilo. Šele zdaj se začenja. In preganjanje vsakršne drugačnosti se kaže tudi skoz razmerje med kulturo in umetnostjo. Spet smo pri untergruntu - v njem nahajamo edine prostore, v katerih se ne preganja drugačnost, nahajamo torej edine kulturne prostore. Zunaj njih se krepi umetnost preganjanja, ignoranca, odpovedi - od zavisti do pogromov je samo micen korak. Kultura borne nacije, ves tisti pompozen teater, vsa tista napihnjena literatura se je iz konstitucije same sebe oziroma imaginarne države skrotovičila v papirnato umetnost kapitala, kakor ga diktira realna država. Zato deluje na moč smešno - po vsebini ponavlja stare čase, po formi pa, vsa neškodljiva, ustreza novim. Edina kultura tačas, ki ima uravnoteženo vsebino in formo, je - untergrunt, kakršen koli že je. V njem se kreativni potenciali ožjekulturne smeri vse manj ločijo od socialnih, političnih. Tisto, kar država s svojo umetnostjo vse bolj razločuje, tisto se utegne v untergruntu razviti zgolj v dvoje: v neznan, globalno unikaten segment ali pa - če se nam razmere odvrtijo po nemškem vzorcu iz sedemdesetih let - k oboroženi akciji. In naša sreča je, da za zdaj lahko še izbiramo med obojim.