Kreativci ali onesnaževalci ?

V tržnem gospodarstvu državljani menda za državo sploh nismo pomembni kot posamezniki, temveč zgolj kot potrošniki oziroma davkoplačevalci. Ker je proračunsko brezno nenasitno, birokratski aparat pa se množi prek vseh obvladljivih meja ter si nenehno izmišljuje nova delovna mesta, s katerimi kamuflira svojo nesposobnost in neučinkovitost, je v interesu države, da trgovci čimveč prodajo in v njeno vrečo brez dna prispevajo kar se da veliko davkov, prispevkov in sploh vsakršnih dajatev, od katerih na račun tistih, ki delajo, udobno živijo tisti, ki hodijo v (državne) službe. Da bi trgovci lahko prodajali, morajo potrošnike neprestano obveščati o svoji ponudbi, jih posiljevati s kopico izdelkov, ki jih pravzaprav nihče ne potrebuje ali pa jih noče kupiti, ker so preprosto zanič. To umazano nalogo v njihovem imenu (in v interesu države) opravlja stroka, ki smo ji včasih rekli ekonomska propaganda, zdaj pa jo poznamo kot oglaševanje oziroma, kakor bolj ustreza svetovljanskim in globalizacijskim imenitnežem, advertising. V razmeroma kratkem času si je to področje izdelalo impresiven aparat za (s)tiskanje denarja, si izmislilo cel kup "teorij", s katerimi utemeljuje svoje početje, ustoličilo svoje guruje in velike mage, sproduciralo vrsto domnevno nepogrešljivih poklicev, predvsem pa poskrbelo za to, da je samega sebe naredilo za bistveno pomembnejšega od vsebin in blaga, zaradi katerega je njen obstoj sploh možen. Za nameček pa je svoje nasilno spreminjanje urbanega pejsaža in medijskega prostora razglasilo za višek kreativnosti, ob katerem so vse doslej znane umetniške prakse zgolj anahronizmi, o katerih ni vredno izgubljati besed.

Oglaševalski lobi si prizadeva ustvariti vtis, da bi bila brez njega oblikovalska stroka obsojena na životarjenje. Ker pa je kakovostno oblikovanje zahteven in dolgotrajen proces, ki ne temelji na hipnih domislicah in populističnemu duhovičenju, ampak na poznavanju kulturnih in civilizacijskih izročil ter na zanesljivem obvladovanju fundusa vizualnih izrazil, se namesto zanj veliko pogosteje odloča za instant dizajn, kakršnega je pripravljen v vsakem trenutku nakrpati skupaj vsakdo, ki si je v računalnik naložil katerega izmed priročnih oblikovalskih programov. Posledice so seveda porazne: toliko slabega oblikovanja, kolikor ga evidentiramo na vsakem koraku, v tiskanih in elektronskih medijih, v najrazličnejših letakih, zloženkah in prospektih, odkar so se okrog nas razbohotile oglaševalske agencije, ena bolj pohlepna od druge, že dolgo ni bilo danega v videnje. Domnevno kreativnost, za katero si avtorji teh zmazkov in njihovi agencijski botri tako širokogrudno podeljujejo vsa mogoča priznanja in nagrade (navadno na festivalih, ustanovljenih prav v ta namen, in na podobnih samopromocijskih shodih, ki si jih znova in znova izmišljajo pripadniki te "državotvorne" kaste), je morda mogoče najti kvečjemu v kakšnem odstotku njihovih umotvorov, vse ostalo je, milo rečeno, najbanalnejša grafična, fotografska in filmska polucija, za vizualno kulturo nič manj škodljiva kot jedrski odpadki za zdravje tistih, ki živijo v bližini njihovih odlagališč. Bolj ko so oglaševalski izdelki primitivni, agresivnejši so njihovi naročniki, proizvajalci in distributerji - dokaze za to lahko skoraj vsak dan najdete v svojih poštnih nabiralnikih, če pa prižgete televizor, boste nekajkrat na uro deležni bombardiranja z v glavnem istimi, neskončno ponavljajočimi se debilitetami, med katerimi prevladujejo reklame za pralne praške, čistila, šampone in damske vložke ter najrazličnejše, z ogromnimi količinami sladkorja, barvil, konzervansov in kar je še podobnih človeškemu organizmu neprijaznih snovi "obogatene" brozge, ponujene kot osvežilne pijače. Če bi potrošniki ne bili navadne pohlevne ovce, za katere so vlogo pastirjev prevzeli medijski onesnaževalci, bi tovrstne proizvode preprosto bojkotirali: kolikor pogosteje se nek izdelek pojavi v reklamah, toliko bolj dosledno bi se mu bilo treba izogibati, ravno tako pa bi se veljalo odreči plačevanju naročnine za javno televizijo, ki kljub izdatnim državnim subvencijam vse več programskega časa prepušča bebavim reklamnim sporočilom. Marsikomu je od vizualnega onesnaževanja verjetno kdaj prekipelo, seveda pa bi bilo iluzorno pričakovati, da se bodo izpostavljeni reklamarski agresiji organizirali in množično uprli. Kljub nelagodju, ki ga ta polucija povzroča, je namreč pasivno sprejemanje vsiljenih vizualij kot samoumevnega dejstva, ki zaznamuje vsakdanjost, samo še ena izmed podreditev, na katere smo se morali navaditi. Z izgubljanjem subjektivitete je možnosti za ribarjenje v kalnem vse več, lovišča namišljenih kreativcev pa praktično brezmejna. Kritična misel in pravica do zavrnitve sta tako kot na številnih drugih področjih sodobne produkcije vrednot oziroma njihovih surogatov v bistvu nezaželjeni in izpostavljeni tveganju, da bosta proglašeni za času in razmeram neustrezno, kajti v duhu ideologije, ki priznava za kreativca vsakogar, ki se sam označi za takšnega, lahko triumfirajo samo onesnaževalci - vizualni in kakšni drugi tudi.