Evropejke v umetnosti in medijih

Nemška zvezna ministrica za žensko politiko Christine Bergmann je v otvoritvenem govoru na 2. evropski strokovni konferenci o ženskah v umetnosti in medijih leta 1999 v Hamburgu opozorila na nekaj zgovornih dejstev. Delež žensk, zaposlenih v kulturi in medijih, se v Evropi razlikuje glede na posamezna področja in države, na splošno pa je žensk manj, še posebno na vodilnih položajih. Mnoge ženske kariero prekinejo med petim in sedmim letom službovanja oziroma ustvarjanja, ko so stare približno trideset let. To je čas, ko se posvetijo materinstvu (za porodniško se v Nemčiji namreč odloči 98% žensk), medtem ko se moški ravno v tem času s polno paro zaženejo v svojo kariero. Pred kratkim je pri založbi ARCult Media v Bonnu - po naročilu Evropske komisije - izšla dragocena in zgovorna knjiga Pyramid or Pillars (Unveiling the Status of Women in Arts and Media Professions in Europe), ki z natančno raziskavo položaja žensk v umetniških poklicih in na področju medijev, potrjuje zgoraj navedene ocene. Ta zbornik raziskav se sicer osredotoča na Avstrijo, Finsko, Nemčijo, Nizozemsko, Portugalsko, Španijo in Veliko Britanijo. O Sloveniji ni ne duha ne sluha. Niti v drugem delu knjige ne, v katerem zasledimo zanimiva prispevka na omenjeno temo iz Hrvaške in Jugoslavije.

Hrvaški avtorici ugotavljata, da je bilo v "lepi naši" pred letom 1990 opravljenih več raziskav, ki so vključevale podatke o razmerju med spoloma, kot po tem, zato je izčrpno poročilo o zastopanosti žensk v hrvaški umetnosti in medijih skorajda nemogoče. Na splošno pa ženske na Hrvaškem trenutno predstavljajo 48,8% ilegalne delovne sile. Sicer je največ žensk zaposlenih v knjižnicah, muzejih, arhivih, filmski distribuciji, administraciji in na televizijskih postajah. V hrvaških gledališčih so ženske zaposlene predvsem kot igralke (44%), kostumografinje (100%) in administratorke (67%), medtem ko so vodilni položaji prepričljivo v rokah moških, saj beležijo le peščico režiserk (9%) ali dirigentk (8%). Dnevni program HTV ustvarja 62% novinark, 2,7% filmskih tehničark, polovica urednikov posameznih oddaj so ženske, toda le 6% žensk ureja posamezne programske segmente. Hrvati so v tem pogledu izjemno skopi tudi pri nagrajevanju. Med leti 1962 in 1997 so nagrado Vladimirja Nazorja, ki jo vsako leto podeljuje Ministrstvo za kulturo, za življenjsko delo namenili eni sami ženski, taisto nagrado za različna umetniška področja pa so v obdobju od leta 1959 dalje prejele samo štiri ustvarjalke. Na splošno so tranzicijski procesi poslabšali položaj žensk, ki še vedno dominirajo v izobraževanju, administraciji, negovalstvu, medtem ko veljata politika in poslovništvo za moška poklica.

Danica Radović, ki je bila leta 1998 po 25-ih letih službovanja odpuščena s Politike, opozarja na specifičen položaj v Jugoslaviji, kjer je položaj žensk tesno povezan s "splošnimi" človekovimi pravicami v tamkajšnjih medijih ali bolje s kršitvijo le-teh. Zunanje blokade in notranja politika so preprečili svoboden pretok informacij in idej, kar je seveda zaznamovalo jugoslovanski medijski prostor in ljudi, ki ga ustvarjajo. Sicer pa je trenutno v Društvo srbskih novinarjev včlanjenih 60% žensk in zanimivo je, da se je v društvo v zadnjih treh letih včlanilo 1.000 novih novinarjev, od katerih je bilo kar 80% žensk. V NUNS (Društvo srbskih neodvisnih novinarjev) pa je včlanjenih 37% žensk, vendar se le 30% članov oziroma članic tega društva lahko pohvali z zaposlitvijo, medtem ko so ostali nezaposleni. Leta 1998 so v jugoslovanskem medijskem prostoru 95% vodilnih mest zasedali moški. V društvu neodvisnih elektronskih medijev (ANEM), ki združuje 43 radijskih in televizijskih postaj, jih le osem vodijo glavne urednice. V intervjujih so jugoslovanske novinarke izrazile visoko stopnjo strahu pred političnimi šikaniranji in grožnjami s fizičnim nasiljem. Prepričane so, da so na tem področju veliko bolj ranljive od svojih kolegov in ta zavest zaznamuje tudi njihov način pisanja in izbor tem.

Sicer pa trenutno evropsko kulturo, se pravi umetnost in medije, kroji 40% žensk. Največ jih najdemo v knjižnicah, arhivih, muzejih, na nižjih političnih pozicijah, v poklicih, povezanih z administracijo, dokumentacijo ali pa delujejo kot različne asistentke. Narašča tudi delež žensk v medijih, vključno s televizijo in radiem, v založništvu, oglaševanju in digitalnih medijih. Povečuje se število žensk v vizualnih umetnostih in literaturi (vključno z novinarstvom). Zelo malo jih še vedno zasledimo v glasbi (predvsem pri skladanju in dirigiranju), arhitekturi, fotografiji in kiparstvu. Prav za vse Evropejke pa je značilno, da napredujejo le do določene stopnje, nato pa naletijo na t.i. nevidno "stekleno steno", ki jim prepreči napredovanje na pomembne položaje, kjer bi lahko zares odločale o usodi svoje stroke.

Odnos slovenske države, se pravi pristojnih uradov in ministrstev, do dokumentiranja podatkov, ki bi osvetlili položaj žensk v umetnosti in medijih pri nas, je skrajno ignorantski. Prav za to področje so podatki še neprimerno bolj skopi kot za nekatera druga področja (gospodarstvo, sociala, šport itn.). Kakšnih posebnih spodbud, ki jim v EU pravijo "pozitivna diskriminacija", sploh ne zasledimo. Zelo veliko besedičimo o tem, kaj vse bo treba opraviti za članstvo v Evropski uniji na vseh mogočih področjih, popolnoma pa je odsotna debata o tem, kje smo, kar zadeva politiko enakih možnosti in kaj nas na tem področju še čaka. Če se bomo, kar zadeva politiko enakih možnosti, hoteli vsaj malo kultivirati, v kar nas bo - upam - prisilil nov kontekst, bo dela na pretek.