Blue Block Blues

Za nova internacionalistična gibanja - morda res raje tako, po priporočilu dr. Bogdana Lešnika, kakor "antiglobalizem" - pravimo, da združujejo stare in nove sile. V njih je cela pahljača gibanj in struj, združena z enim samim ciljem. Zadeva pa nikakor ni linearna. Oglejmo si jo, za izhodiščno popestritev, v tistem izmed segmentov, ki internacionalizem novega tipa povezuje z nasledki avtonomističnih časov.

Sreda devetdesetih je bila usodna za številne nizozemske, nemške in druge zahodnoevropske skvote. Medtem ko so zakrknili v monokulturni shemi in nudili zgolj še potoke pira; človeka, ne jezi se; pank; hard-core; reggae in občasne balkansko-afro-latinske žurke, se je tudi na ekonomski ravni začelo novo razdobje: Množičen odkup svojčas ponosno zasedenih prostorov. Bančni krediti so bili tako ugodni, da je šlo za farbo, šravfe, kompjuterje in druga materialna sredstva v investicijski nepremišljenosti (beri: v hlastanju za dolgo zavračanimi vrednotami) občutno več denarja kot za program, kar je tako za vsak socialni center kot za sleherno drugo ekonomsko ravnovesje vsekakor pogrebno dejanje; prostovoljne enote za renovacijo prostorov pa so v povprečju štele krepko nad trideset let, saj je mladež tisti čas na veliko odkrivala keš, virtualije in glasbene tehnicizme. In očitno snovala zametke za akcijo docela po svoje, brez pankerskega patosa.

Prelomnica je "starim" pobrala svoj davek tudi na cesti, med direktno akcijo. Začelo se je reformistično obdobje, utrujena faza ali pa zatišje pred nevihto, kakor hočete. Tako se lahko spomnim protidesničarskih demonstracij v Utrechtu leta 1997, ko se je 500 prisrčno opremljenih avtonomistov, avtonomistk soočilo s kordoni do zob oborožene policije, prignalo srečanje na rob klasičnega pretepa, v tistem usodnem trenutku, preden se je po navadi vse šele dobro začelo, pa so prve vrste na obeh straneh poslednjič besno zadrhtele, zatem pa prasnile v iskriv smeh. "Zakaj bi se sploh še udarjali?" je završalo tako v avtonomistični glavi kakor v policijski betici. Posedli so po tleh, čelade niso več pregrevale misli, in že je prišla Endie s svojimi golidami kave - dovolj je je bilo za vse - enouren pomenek pa je kazal s prstom drugam, na nekakšne odmaknjene, "globalne" krivce, ki da jih naganjajo druge proti drugim. Takšen je bil videti do zdaj zadnji spopad na Nizozemskem: Eksperimentalen, "na glavo postavljen nacionalsocialističen sistem" v "idealni" severozahodni državi se je vnovič osvetlil v blasfemični luči, svareči Avguštinov kazalec pa je že bil usmerjen proti Seattlu ...

Odsihmal je vse drugače. Spopadi, ranjeni, mrtvi, ostrina, teror nad množico, teror nad individuom, občasna pogajanja - tudi avtonomistična sekcija je spet vstala od kave in pira - policija pa mrzlično išče mehanizmov, kako ubraniti (multi)nacionalne interese in, obenem, skriti, da je tudi sama njihova žrtev. Tukaj se teorija ustavi in se vpraša, mar je policija dejansko "zgolj" branilka in uslužbenka kapitalističnega sistema ali pa je njegov (sic!) vedno samovoljnejši konstitutivni segment. Imamo policijo, ki tepe in grozi; imamo isto policijo, ki zaslišuje in pritiska na posamičnega subjekta; imamo zopet isto policijo, ki se hoče pogajati in nekaj reformirati. Tako je bilo ja zmerom, porečete; kaj pa Iran, ki ima pet obročev različnih tajnih služb? Že-že, toda meja med represivnim poslanstvom in ideološko vpletenostjo policije ni bila še nikdar tako tenka; Louis Althusser se dandanašnji bere kot romantik: V disperziji med represivnimi in ideološkimi aparati je bilo njega dni najti vsaj nekaj produktivnega diha, nekaj manevrskega prostora za materializacijo vsebin, tudi subverzivnih. Ko ta disperzija zgine, ostaneta na vsakdanji ravni strah in kozlanje, na teoretski pa neskončna epistemološka brkljarija mračnih napovedi. Stephen Castle, poročevalec britanskega Independenta iz Bruslja je 20. avgusta (gl. spodnjo medmrežno navezavo!) objavil novico o tajni mreži, ki naj bi po dogovoru notranjih ministrov Evropske zveze budno spremljala podatke o gibanju, dejavnostih, s tem pa, seveda, tudi o zasebnem, torej celo seksualnem in družabnem življenju protestirajočih proti kapitalizmu. Osumljena so kajpak tudi vsa mirna, "demokratična" gibanja, ne le "nasilniške" horde. Izkušeni Nemčiji se je torej naposled posrečilo izposlovati FBIjev vzorec, kako nadzorovati in kaznovati. S tem se kriminalizira vsa socialna in politična scena zunaj parlamenta, zunaj kapitalskih razmerij; Europol, agentura za mrežno posredovanje tajnih služb iz Haaga, ki so jo ustanovili izključno za pregon organiziranega kriminala in trgovine z drogami, bo imela - po vseh napovedih - ključno vlogo tudi pri novih šikaniranjih novega "kriminala": Namenjena bo za pregon ljudi, ki so nezadovoljni z obstoječim.

Ideološko-represivni spreplet štiric oziroma Mala šola iz medijsko-policijske dialektike: Žarko Hojnik, časnikar Dela konkretizira osebje, ki je vrglo molotovko, štiri dni po ovrženem sumu - Marko Pogorevc, direktor generalne policijske uprave obišče Metelkovo štiri dni pred objavo prispevka v Independentu.

"Vedno je treba biti korak pred policijo," takšno je bilo skvotersko sporočilo iz osemdesetih. Kako temu streči danes, ko ne veš, ali je grozeči robocop s cestne manifestacije ista oseba, ki ti podtakne molotovko, sname šapko in ti butne v stanovanje, potem narekuje časopisni članek o tebi, v civilu pa te pride v prostem času potem še prijateljsko trepljat, češ saj se da o vsem dogovoriti, a ne? Vsekakor bolje preventiva kakor paranoja.

povezava