Umetniki po božji milosti ali peta veja oblasti?

V normalnih demokratičnih državah načeloma poznamo tri veje oblasti - zakonodajno, sodno in izvršno. Če si privoščimo malce sarkastičnosti, se nam v naši premili kozolec-republiki, ki je še zelo daleč od normalnosti in še dalj od demokratičnosti, v kratkem obeta tudi četrta - zdravniki - kot bi lahko sklepali iz zahtev po izenačitvi njihovih plač s sodniškimi. Da se razumemo, nič nimam proti dohtarjem in medicini, neskončno pa se mi gabi kastna miselnost in prav sindrom take višje kaste, nekakšnih "gospodarjev življenja in smrti", zaznavam v enačenju njihovega pomena z eno izmed konvencionalnih oblastnih struktur. Prav kmalu pa naj bi dobili še peti podaljšek lažne demokracije in samoljubne (nad)strokovnosti, namreč arhitekte, če bo sprejet nov zakon o urejanju prostora, katerega predlog (pred seboj imam verzijo, datirano z 31. julija 2001) je poslan v prvo parlamentarno obravnavo in naj bi bil sprejet po hitrem postopku. Za kaj pravzaprav gre?

Pred petimi leti je bila ustanovljena Inženirska zbornica Slovenije (IZS), ki združuje pooblaščene inženirje različnih strok (med njimi tudi arhitekte) in jim po ustreznih preverbah podeljuje licence kot jamstvo strokovnosti njihovega dela. Toda kmalu po ustanovitvi zbornice so se v določenih, precej ozko omejenih krogih začele pojavljati težnje po izstopu arhitektov iz IZS in ustanovitvi nove, ekskluzivne zbornice za arhitekturo in prostor, kajti gospodi, ki se ima za nekaj več, se zdi zamalo, da bi sedela pod isto streho s strojniki, gradbeniki, elektroinženirji in kar je še drugih predstavnikov tehničnih strok pod okriljem obstoječe ustanove. Gospodje arhitekti oziroma tisti, ki so si uzurpirali privilegij, da jih zastopajo, namreč menijo, da so predvsem umetniki in se zategadelj nekako ne spodobi, da bi jih kdorkoli tlačil v isti koš z nižjimi (tehničnimi) kastami. In umetniki naj bi bili kar per definitionem, po nekakšni božji milosti, ker so dokončali študij stroke, vulgarno in simplificirano opredeljene kot "umetnost oblikovanja prostora", ne glede na obseg in kakovost svojih opusov. Obnašajo se, kot da jih ne zanima, da mora vsaka, tudi najpreprostejša zgradba, za katero je potreben arhitekturni načrt, najprej brezhibno funkcionirati, se pravi, imeti pravilno napeljano elektriko, plin, vodo, kanalizacijo, ogrevanje, prezračevanje, toplotno in zvočno izolacijo, da o tem, da mora čvrsto stati ter biti požarno in potresno varna, niti ne govorimo, šele potem je morda lahko tudi "lepa" oziroma predmet estetske presoje in ovrednotenja, zaradi česar je moč v določenih okoliščinah in ob izpolnitvi določenih pogojev o njej govoriti kot o umetniški stvaritvi. Sinergija cele vrste tehničnih znanj, inventivnosti, kreativnosti in izoblikovanega estetskega okusa je conditio sine qua non projektiranja stavb in drugih konstrukcij, potencialna presežna vrednost, ki naj bi realiziran projekt vpisala v horizont umetniških dosežkov, je kvečjemu pika na i pri končnem rezultatu sodelovanja vseh potrebnih načrtovalcev in izvajalcev, angažiranih na konkretnem objektu ali prostorskem kompleksu. Zahtevati privilegiran status za arhitekte v produkcijskih razmerah in pogojih gospodarjenja znotraj informacijske družbe, kjer je interdisciplinarnost preživetvena nuja (kar se navsezadnje potrjuje tudi v kulturni in umetnostni produkciji zadnjih desetletij) je absurd, ki nas vrača v provincialni romanticizem 19. stoletja, zaznamovan z etnocentrističnim bolečinarstvom, namesto da bi nas pogumno soočil z izzivi časa, ki ga živimo.

Omenjeni zakonski predlog, za katerega obstaja resna bojazen, da ga bo topoumni glasovalni stroj v parlamentu brez kakšne tehtnejše razprave na hitro sprejel, naj bi zlasti v členih od 190. dalje (kjer je govora o neslutenih pooblastilih sicer uradno še ne obstoječe Zbornice za arhitekturo in prostor) razmeroma ozki skupinici ustvarjalno impotentnih čemernežev omogočil, da bo brezprizivno odločala, kaj se bo na Slovenskem gradilo in kaj ne, kaj je dobro in lepo in komu se projektiranja ne sme zaupati, ker ni prave (politične ali kakšne druge) "barve" ali pa se je komu od krdelca s čemerkoli osebno zameril. Zoprna kot vampirju vonj po česnu je bodočim razsodnikom o usmeritvah slovenske arhitekture vsaka misel na morebitno tujo konkurenco (z nojevskim zarivanjem glave v pesek pred dejstvom, da so preštevilne arhitekturne stvaritve zadnjega časa v velikih svetovnih metropolah podpisali prav avtorji, ki niso "domači" - primerov in dokazov je v strokovni in poljudni literaturi na pretek), do skrajnosti je potenciran institut natečaja, ki bi ga bilo bojda treba, če malo karikiram, razpisati za vsak nadstrešek, družbe, ki se ukvarjajo z gradbeništvom in inženiringom, ne bi smele imeti zaposlenih svojih projektantov (če pa jih imajo, ti projektanti ne morejo dobiti zborničinega pooblastila, glej 204. člen) in še kup podobnih fašistoidno-ekskluzivističnih prepovedi in omejitev bi lahko naštel, če bi mi prostor dopuščal. Zaskrbljujoče je, da predlog zakona v imenu domnevnega umetniškega idealizma in brezmadežnosti arhitektov popolnoma ignorira ekonomske aspekte posegov v prostor ter vlogo investitorjev, kar je v eklatantnem nasprotju z izročilom (tudi najnovejše) zgodovine, iz katere je vsakomur jasno, da so kvalitetne in pomembne arhitekture nastajale samo tam, kjer je bilo veliko denarja in dovolj prosvetljenih naročnikov, ki so prekleto dobro vedeli, komu ga lahko zaupajo. Improviziran testni preizkus je potrdil, da se prenekateremu ustvarjalno dejavnemu slovenskemu arhitektu ali arhitekturnemu biroju niti ne sanja, kaj mu podtikajo samooklicani varuhi njegovih interesov, simptomatično pa je tudi, da med inštitucijami, ki so do predpisanega roka posredovale svoje pripombe in predloge na zakonski osnutek, ni navedena Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Skratka, grozi nam, da se nam bodo arhitekti preobrazili v maksimalno disciplinirane in strogo nadzorovane birokrate, ki bodo v strahu za ljubi kruhek ponižno podpisovali samo tisto, kar jim bodo dovolili zbornični kontrolorji, arhitektura, ki ji že dolgo manjka ustvarjalnega poleta in spodbud (kdor ni videl razstave Društva arhitektov Ljubljana ArhitekturaInventura 1995-2000 na začetku letošnjega leta v Cankarjevem domu, se o njeni mizeriji lahko prepriča iz spremnega kataloga), pa bo šla dokončno k hudiču. In z njo vred tudi gradbeništvo kot gospodarska panoga - umetniki po božji milosti pa bodo še naprej sladostrastno trpeli in jadikovali.