Dinozavri izginjajo

Kvasiti neumnosti je popolnoma človeško. Kakšne so posledice, je odvisno od konteksta. Če se klobasanju vdajamo na kakšni zasebni zabavi, je vsa reč manj zoprna, kakor če si kaj takšnega privoščimo v kontekstu t.i. "resnih" medijev. Zanimivo je, da se bedarije rade širijo iz medija v medij. Nekaj takšnega se je dogajalo med "zgodovinskim srečanjem" Busha in Putina na Brdu pri Kranju, ko nas je nacionalna televizija informirala, da gre za izjemno srečanje, na katerem se bo izkazalo, če sta si omenjena moška "všeč". Po srečanju smo izvedeli, da so med njima "preskakovale iskrice" (?!), da sta si George in Vladimir "všeč" in se bosta zato srečevala tudi v prihodnosti. Opis srečanja bi bil popolnoma ustrezen, če bi šlo za poročilo o uspešnem gejevskem randiju, za poročanje o političnem srečanju pa je tovrstna dikcija bedasta. A se je radostno širila iz medija v medij.

Pred kratkim je večina medijev ponosno objavila vest, da je Jan Cvitkovič v Benetkah pohopsal zlatega leva. Večina je pripisala, da je njegov film Kruh in mleko žirija portoroškega festivala popolnoma spregledala. Kako ponesrečena sintagma! Vedno sem zavidala kolegom, ki se ukvarjajo s slovenskim filmom. Produkcija je tako maloštevilna, da greš le nekajkrat v kino in si že na tekočem, kakšni časi se obetajo slovenski kinematografiji. Če bi se hotel postaviti s podobno informiranostjo, kar zadeva teater, bi moral kar vsak večer v gledališče. Torej, Slovenija ni Indija. Ne producira na tisoče filmov, ki bi jih bilo treba vzeti v obzir pri ocenjevanju na nekem nacionalnem festivalu. In, glej si ga no, zaradi preobilja enega "spregledamo", potem pa ravno ta zablesti v Benetkah! To je le eden od številnih dokazov, da je (kar zadeva vrednotenje umetnosti in kulture) veliko gnilega v deželi Slovenski. Jasno je, da na nacionalnem filmskem festivalu, ki naj bi vzpostavil vrednostne kriterije v vsakoletni filmski in video produkciji, ni šlo za nikakršen "spregled", temveč za "uradno mnenje", da Kruh in mleko pač ni film, ki bi imel kakršenkoli poseben pomen za letošnjo slovensko kinematografijo. Nerodna reč!

Občutek imam, da slovenska kultura (kot pradavna Kitajska) ni ne vem kako navdušena nad odpiranjem v svet. Na srečo informacijski zid, ki bi jo ločil od preostalega sveta ni več mogoč, bi pa mnogim (tudi takšnim, ki so nosilci moči) to nedvomno ustrezalo. Kajti vrednosti kriteriji, po katerih pri nas vrednotimo umetniška dela in kulturne dogodke in jim pripisujemo pomen, so vsak dan bolj skregani s kriteriji, ki jih taista dela prejemajo v mednarodnih okvirih, se pravi v širšem in veliko manj "domačijsko" obremenjenem kontekstu. Slovensko kulturo namreč še vedno prežema ideologija, ki je bila značilna za 19. stoletje, medtem ko je ta na pragu 21. absolutno passe. To je lepo razvidno že iz osnutka nacionalnega kulturnega programa, ki za "kraljico umetnosti" in zato najbolj nacionalno pomembno od vsega nacionalno pomembnega proglaša literaturo. Kljub temu, da sem iskrena ljubiteljica dobre književnosti, ne vidim prav nobenega pametnega razloga za njeno povzdigovanje nad druge oblike umetnosti.

Tudi v poletnih dneh so kulturne strani slovenskega časopisja resno obdelovale čisto brezpredmeten "spor" glede različnih izraznih oblik na področju likovne umetnosti. "Klasiki" jadikujejo, da je slika - večna vladarica likovnega izraza - ogrožena, saj so jo nesramni, trendovski kustosi izgnali iz galerij, v katerih so na ogled nekakšne instalacije (kakšna umetnost je sploh to?), "moderni" pa se navdušujejo nad pluralnostjo različnih medijskih oblik. Medijska dinamičnost v sodobni likovni umetnosti prav gotovo ni plod nekakšne kratkotrajne modne muhe, temveč dejstvo, da se v umetnosti vsak dan porajajo novi izrazni načini. Osebno mi je čisto vseeno, če me srh ob zavedanju lastne minljivosti obide pred genialno videoinstalacijo Billa Viole ali ob soočenju s kakšnim od pretresljivih platen Francisa Bacona. V tem pogledu je zame medij popolnoma irelevanten. Toda slovenski privrženci "klasičnega" bi najraje represivno ustavili čas in ubili dejstvo, da je umetnost živa, spreminjajoča se, polna življenja, ne pa nekakšna mrtva in večna konstanta. Nostalgija je lepa pri Tarkovskem, pri doživljanju in usmerjanju umetnosti pa je zelo nevarna.

Podobno nostalgični so tudi gledališčniki. Sami prireditelji že nekaj let tarnajo, da Borštnikovo srečanje, oktobrski festival, ki naj bi ponudil vsakoletni pregled slovenske gledališke umetnosti, ni več "praznik slovenskega gledališča", kakor je bil menda pred davnimi leti. Seveda ni! Saj tisto, kar prikazuje ta festival, še zdaleč ni več slovensko gledališče, temveč le eden od njegovih segmentov: izbor dramskih predstav. Slovensko gledališče je v resnici veliko bolj pisano. Poleg dramskih predstav vsako leto nastane tudi cela vrsta drugačnih del; od performansa, lutk, plesa, izrabe novih tehnologij ipd. Velika škoda je, zakaj ta festival ne izrabi vsega tega bogastva in končno ne predstavi resnične podobe gledališča v Sloveniji. Otroci naivno zaprejo oči pred rečmi, ki jim niso všeč in si domišljajo, da bodo te zato izginile. Tudi ignoranca do vsega, kar ni dramsko, še zdaleč ne pomeni, da to ne obstaja.

Še sreča, da v tako zatohlo vzdušje sem ter tja zavejejo vetrovi z veliko bolj odprtega morja. V malo več kot tednu dni so v Linzu nagradili Peljhana, v Benetkah Cvitkoviča, v Varni Javšnika, v Zagrebu Omerzuja (tri najpomembnejše nagrade za lutkovno predstavo Zbogom, princ). Vsaka stvar ima svoj rok trajanja. Pomirja me dejstvo, da so izginili celo dinozavri, ko je enkrat prišel njihov čas. Nerodno je le, da s svojimi velikimi, okornimi, nerodnimi koraki pred odhodom lahko napravijo veliko škode.