Diktatura "novega"

Opredeljevanja vloge in smisla umetnosti so bila v različnih časovnih obdobjih različna, odvisna od cele vrste objektivnih in subjektivnih dejavnikov, tako zunaj- kot znotrajumetnostnih, univerzalne formule pa od antičnih mislecev do dandanes dejansko ni podal še nihče. Če kje, potem na področju razčlenjevanja in v veliki meri tudi vrednotenja umetniških dosežkov prej ali slej naletimo na sofizem, da je resnic toliko, kolikor je mnenj. Temu sofizmu je sicer moč z marsikaterega vidika oporekati, ga spodbijati ali relativizirati, vendar v praksi lahko preverimo, da se tudi v zvezi z najbolj razvpitimi umetniškimi dosežki nenehno pojavljajo nove interpretacije, za katere ni nujno, da zanikajo ali problematizirajo prejšnje, ampak jih največkrat bolj ali manj prepričljivo dopolnjujejo in veliko redkeje (predvsem takrat, ko se raziskovalci dokopljejo do drugačnih empirično preverljivih podatkov) povsem postavijo na glavo. Tovrstna preigravanja znotraj stroke sicer ne povzročajo hujših pretresov, nasprotno, argumentirane polemike in kresanja različnih, tudi diametralno nasprotnih stališč so celo zaželjena, ker spodbujajo kritično razmišljanje in pospešujejo angažiranje oziroma raziskovalno vnemo pri zainteresiranih subjektih, manj pa vznemirjajo takoimenovano "laično" javnost, ki dejstev v glavnem ne pozna in je tudi ne zanimajo kaj dosti.

Zato pa je ta javnost toliko bolj v zagati, ko od takoimenovane "stroke" pričakuje razlag, pa jih ne dobi. Nemalokrat mora namesto interpretacij prebirati zgolj deskripcije (tu bomo zanemarili dejstvo, da so tudi deskripcije do neke mere že interpretacije, vsaj za tistega, ki je sposoben prepoznati njihovo stratificiranost in ideološko naravnanost), ki se ne spuščajo v bistvo stvari, ampak se - večkrat manj kot bolj - spretno zadržujejo na površini, pri videzu ali še raje pri domnevah, kaj naj bi tisto, kar opisujejo, pravzaprav bilo. Zdi se, da imamo vse bolj pogosto opravka z "varovalnimi mehanizmi", s svojevrstno zaščito pred izrekanjem vrednostnih sodb, torej s specifično obliko samocenzure, ki pisce o umetnosti odvezujejo odgovornosti za zapisano, jih varujejo pred tem, da bi se "zmotili" in bili zategadelj morda deležni ugovorov ali - bog ne daj -očitanja nevednosti. Besedi, ki se v tovrstnem pisanju oziroma opredeljevanju umetnostnih pojavov najpogosteje ponavljata, sta zato "novo" in "eksperiment". Pri slednjem se skorajda nima smisla zadrževati, saj praviloma ni uporabljen v tistem pomenu, kakršnega ima v znanosti, kjer je eksperimentiranje metoda, sredstvo za dokazovanje ali zanikanje določene trditve, teze, domneve, ki jo je treba z večkratnim ponavljanjem istega postopka pod enakimi pogoji empirično preveriti, da bi se izognili faktorju naključnosti in prišli do zanesljivih rezultatov trajnejše veljave; tisto, kar naj bi bil eksperiment v umetnostnem kontekstu, pa je načeloma samo sebi namen, kaj naj bi z njim dokazali, je takorekoč tabuizirano vprašanje, bolj kot izkustveni zastavek pa je v igri naključje oziroma to, kar se iz njega izcimi. Z drugimi besedami, še najbolj konkretno definicijo umetniškega "eksperimenta" je (posredno, metaforično) podal Fran Milčinski v svojih Butalcih, z zgodbo o butalskem kovaču: ko so vrlega rokodelca, ki je neusmiljeno udrihal po kosu razbeljenega železa, sovaščani spraševali, kaj bo iz njegovega kovanja nastalo, jim je modro odvrnil: "Če bo špičasto, bodo vile, če bo ploščato, pa lopata!"

Kar pa se pojma "novega" tiče, je zadeva malce bolj zapletena in mestoma dobiva že skoraj brezupne razsežnosti. Novo nastopa kot zavezujoč imperativ, v strašljivem razponu, ki ponekod meji na pravcato diktatorsko dogmo. V kolikor nekaj ni novo, je vredno največjega prezira in diskvalifikacije, kar je novo (ali vsaj domnevno, znotraj obzorja, do katerega sega piščeva razgledanost, še ni bilo evidentirano), ja a priori tudi dobro in (umetniško) vredno. Tako na primer marsikdaj preberemo, da je ta ali oni avtor na svoji razstavi pokazal svoja zadnja dela, ki naj bi bila načeloma sicer kvalitetna, vendar pa v njih ni "nič novega" (pri tem seveda niti slučajno ne zvemo, kaj bi moralo biti novo - vsebina, izraz, formalne rešitve, uporabljeni materiali, medij...), zato jih ne gre jemati preveč resno. Diktatura "novega" je posebej izpostavljena pri sredstvih in načinih umetniškega izjavljanja: slikarstvo in kiparstvo naj bi bila zastarela in zategadelj nezanimiva, za današnji čas nerelevantna, kajti treba se je izražati v "novih" medijih, kakršni so video, računalniki, internet, instalacije, performansi, (neo)konceptualistične prakse in (amatersko) sociologiziranje. Da ti mediji niso tako preklemansko novi in je nastavke njihove govorice možno preveriti že v poljudnih pregledih moderne umetnosti, je jasno vsakomur, ki je kdaj slišal za Duchampa, Eggelinga, Fluxus, Nam June Paika, Alana Kaprowa, oba Josepha (Beuysa in Kossutha), skupino Art & Language, itd. Toda sodobna (tudi pišoča) mladež ima pač omejen zgodovinski spomin in se obnaša kot da se je zgodovina začela šele z njenim rojstvom, zato ob asistenci svojih mentorjev in starejših vzornikov, ki na vsak način želijo biti "in", nonšalantno izumlja toplo vodo in se obnaša, kot da ima vse znanje tega sveta v mezincu. Kaj, kako in v čem je nekaj "novo", je zanjo žal prezahtevno vprašanje. Štos namreč ni v tem, da je video bolj "nov" kot slikarstvo ali multimedijska instalacija bolj "nova" od kiparstva visokega modernizma - tako v enem kot v drugem mediju še zmeraj lahko nastajajo vrhunske mojstrovine in diletantski zmazki, tudi v računalniški umetnosti najdemo eklatantne primerke "hlebinjske šole" (za nepoučene: po podravski vasi Hlebinje, kjer se je racvetelo naivno slikarstvo), toliko blefa in banalnega nategovanja občinstva kot si ga dovolijo nekateri novodobni performerji, pa premore le še amaterska malarija s hribčki in pušeljčki kot najpogostejšimi motivi. Diktatura "novega" torej temelji na lažni alternativi: ni vprašanje, ali slika ali happening, ali kip ali konceptualni ambient, ampak dobra slika, dober kip, dober performans, dobra konceptualna prezentacija nasproti slabi (sliki, kipu, akciji, prezentaciji, itd). Vse drugo je prodajanje megle.