Dober tek, kultura!

Precej pogosti obiski Berlina so bili v zadnjem desetletju zame pravo doživetje. Tudi zato, ker sem vsakič osuplo opazovala, kako raste futuristični Potsdamski trg, novo srce mesta. Ko sem pred kratkim v Die Zeitu prebirala intervju z Danielom Liebeskindom, arhitektom novega Judovskega muzeja v Berlinu, mi je takoj postalo žal, da si nisem ogledala njegove stavbe, ki zbuja veliko zanimanja in kontradiktornih mnenj. Prazna stavba je že nekaj časa privabljala številne radovedne obiskovalce, pred kratkim pa so jo prvič naselili z eksponati, ki sodijo v Muzej holokavsta. Glavni očitek avtorju te monumentalne zgradbe je, da je poslopje že samo po sebi preveč nasičeno z vsebino, sakralna atmosfera v njem je silovita, mogočna, presunljiva. Moč same stavbe menda povzroča preglavice kustosom, ki bodo morali v njej naseliti eksponate. Kontekst, v katerega bodo umeščeni, naj bi jim “vdihnil življenje”. Trenutno obstaja bojazen, da utegne Liebeskindov milje zasenčiti učinek razstavljenih del. Daniel Liebeskind pa je požel moje bralske simpatije predvsem z odgovorom na vprašanje, zakaj je ustvaril tako resnobno poslopje, v katerem obiskovalca spreletava srh. Odvrnil je, da se je za takšno estetiko odločil zato, ker ne želi, da bi komurkoli padlo na pamet, da bi v njegovi stavbi prirejal sprejeme.

Moj odnos do sprejemov, ki se odvijajo v različnih kulturnih hišah je dvojen. Kot oseba, ki dela v kulturnem zavodu, za katerega je prirejanje sprejemov vitalnega pomena - pomemben vir dohodkov, ki med drugim plemenitijo tudi program - sem sprejemom oziroma zaslužku s prirejanjem le-teh izjemno naklonjena. Večina zahodnoevropskih kulturnih hiš si finančno stabilnost utrjuje s prirejanjem sprejemov in s kulinarično ponudbo, ki je na voljo v muzejskih, galerijskih, gledaliških kavarnah, bistrojih, restavracijah, ki predstavljajo pomemben vir dohodka, obenem pa ustvarjajo tudi vzdušje, v katerem je konzum kulture prijetnejši. Za marsikatero galerijo v Skandinaviji mi ni bilo več jasno, ali je bil užitek večji pri ogledu zbirke ali kasneje v galerijski restavraciji s čudovitim razgledom, estetsko opremo in slastno kuhinjo. Pri nas je življenje, kar zadeva stereotipna okrepčila, malce živahnejše pri obisku kinematografov, (če vzamemo za primerjavo socialistične čase), medtem ko je v galerijah, gledališčih, muzejih in kar je še takšnih kulturnih hiš pogosto še vse po starem. Pogrešamo prijetne kavarne in restavracije v sklopu kulturnih hiš, v katerih bi si bilo mogoče privoščiti kaj slastnega in med strastnim klepetom razglabljati o tem, kaj smo videli v galeriji, muzeju, na odru. Pravzaprav je z obiskovalci kulturnih prireditev (potem ko plačajo vstopnico in programski list ali katalog) pri nas podobno kot z ruskimi turisti v Portorožu, ki se pritožujejo, da nimajo kje zapraviti svojega denarja.

Raven kulinarične ponudbe je v Sloveniji v sklopu kulturnih prireditev skromna, ponekod celo zanikrna ali pa jo popolnoma pogrešamo. Do večine sprejemov, ki sem jih doživela na lastni koži, imam podoben odpor kot zgoraj omenjeni Daniel Liebeskind. Sprejemi imajo seveda svojo socialno funkcijo. So nekakšno formalno skupinsko hranjenje, med katerim se ljudje malce sprostijo, tako da je z njimi v bolj domačem vzdušju mogoče skleniti različne posle. Poleg tega sprejemi nedvomno utrjujejo tudi človekov socialni status, kažejo na to, koliko veljaš in kam pravzaprav sodiš. Kulturnih poslopij, v katerih je mogoče prirejati ali obiskovati sprejeme, je v Sloveniji iz leto v leto več. Predvsem sprejemi, ki se dogajajo v kulturnih hišah, bi se morali odlikovati po eleganci in izbranem okusu. Ničkolikokrat gre za zanikrno postrežbo, preveč cenenega vina in premalo jedi, v katere se obiskovalci neokusno zapodijo kot termiti, medtem ko ponujeno izgine že v nekaj minutah. Različna podjetja in skupine vso reč zabelijo še s t.i. kulturnim programom, ki je pravzaprav kraljestvo pristnega kiča. Tovrstni sprejemi, še posebno v kontekstu kulturnih hiš, prav zares zbujajo odpor. Tudi sprejem je v resnici kulturni dogodek, s katerim se je potrebno prav tako strokovno in pozorno ukvarjati kot z vsako drugo kulturno vsebino. Pri nas je name doslej največji vtis napravil Mobitelov sprejem za poslovne partnerje, ki se je odvijal na Cekinovem gradu, kjer je pogostitev potekala po ogledu Terminala, sodobnoplesne predstave Matjaža Fariča, s katero je bilo že tako in tako povezano omenjeno podjetje. Tisti večer je bil zares izbran in do podrobnosti premišljen, predvsem pa skrajno eleganten družabni dogodek. Odločitve podjetij, da bi v tovrsten kontekst vpletle sodobno umetnost, so pri nas doslej več kot redke.

Skratka: kultura ni le to, kar se dogaja na odru, v galeriji, muzeju, temveč je splet doživljanj, ki jih obiskovalec konzumira pred ali po ogledu umetniškega dogodka. Ta doživljanja zaznamujejo tudi njegov odnos do umetniškega dela in pa finančno uspešnost prireditelja.

P.S.

V veliko veselje mi je, da se je v zadnjem mesecu uveljavil termin “dinozaver”, s katerim sem v svoji prejšnji kolumni poimenovala ljudi, ki z zastarelimi ideološkimi pristopi delajo škodo slovenski kulturi. Zasledila sem, da je na nedavni tiskovni konferenci Boris Cavazza razkril, da je on v bistvu dinozaver. Ko bo novica prišla do Spielberga, se Cavazzi utegne zgoditi obetavna mednarodna filmska kariera.