Mačje oko in duh aktivizma

Kjer si elite privzgojijo kulturni molk in pasiven protest, tam v untergruntu nastane produktivna zmeda; Zadnjič naj bi, vzemimo, v naših krajih gostoval akustičen pankerski duo The Pinkos iz Seattlea. Pa ga ni bilo, ker je punca tik zatem, ko je zvedela, da je Bush napadel Afganistan, odpotovala v ZDA, pomagat pri organizaciji protestov. Njenemu poklapanemu soigralcu sem rekel, da ne verjamem tejle zgodbi, ker bi tudi z vztrajanjem pri špilih na turneji lahko na veliko protestirala; in se je strinjal - še več, dejal je, da sta se sporekla šele po tistem, ko ji je očital obrat: zapuščanje bojne ladje sredi turneje. Ločevanje produkcije, kreacije od političnega aktivizma utegne biti pogubno za sceno, zakaj prav v tem času je treba osnovne, redne dejavnosti zanihati do udarno-ritmizirane sheme, kjer je že sama vztrajnost del političnega procesa, sam način dela pa revolucionira razmerje s svetom, kot ga je začel diktirati Imperij. Kje vse so barikade in kaj vse je možno pripoznati za nasprotno stran, o tem smo precej govorili že pred 11. septembrom, in če zdaj nadaljujemo z aplikacijo "kulturnega udejstvovanja", uvidimo, da reč niti ni tako zapletena: Prav "kulturno udejstvovanje" je najbrž najlaže razpoznavna forma boja - manj ko ima vidnih atributov, bliže je udarnosti. Naredi sam, prostovoljne prakse, paralelni svetovi in podobne sfere so danes spet zmerom bolj drugačne od sfer zunaj sebe, gredo svojo pot in se ne menijo za tlakovane poti. Tisto, kar je svojčas šokiralo na vsebinski ravni, tisto postaja formalna moč in se vpisuje še v registre prepoznavnosti. Imidž ne pove več ničesar, razlika se goji v odnosu do dela - v boju proti delu, v osebnih delovnih navadah. Kdor je danes kritičen do vsiljenih velekorporacijskih pogojev in benti čez izkoriščanje cenene delovne sile, ta ima tudi vsa znamenja posebnega odnosa do dela. Kritika evocira nekakšno intimo, prav kakor pisanje v bolezenskem stanju evocira lokalizme v jeziku, manjši krog, zgolj sporadično predanost.

Na koncertih v Ljubljani in v Komnu, kjer sta odpadla The Pinkos, pa sta igrala Ecowar, folk-punk duo. S seboj sta imela tudi prenosen filmski projekt, živo projekcijo bodisi s treh 16mm ali pa treh 8mm projektorjev. Cat Eye, ki se bavi s čarodejno misijo vzporednih in eksponiranih projekcij, tako rekoč uteleša vse zgoraj omenjene prakse, kar daje pri filmu še dodatno "bodi luč!" razsežnost; iz godb smo namreč vajeni samoorganiziranosti - ljudje si pripravijo turnejo, nosijo s seboj čimveč glasbil in tehnike, premorejo kuhinjo, spijo v kombiju, itn., pri filmu pa je to le malce drugače, saj daje kramarskega duha in - še tako abstrakten - kaže podobe iz nekih oddaljenih svetov. Cat Eye si v svojem laboratoriju pripravi tudi montažno mizo, to se pravi, da tudi reže in lepi filme. Nekakšna sto let stara tehnika cut & paste ji omogoča nagle stvaritve Zornovih neobstoječih filmov, celoten vtis njenega do konca predanega dela pa sega nekje med Dziga Vertova in Jean-Luca Godarda. Mahoma spodleti snemalni princip, videti je, kakor da je bilo to in ono posneto "prav zdaj", filmska produkcija pa se odlepi od svojih lastnih pogojev, od materiala, ki ji daje vrteč odriv. Če bi se to lahko posrečilo produkciji zunaj artističnih svetov, potem bi bili na konju, brez skrupulov, drugače: Samo kdor obvladuje boj proti delu, ta lahko deluje tako predano, z nadzorovano strastjo in prepoznano, tako prepoznano, da je unikat. Tak način smo nekje že videli, a se ne spominjamo kje. Blizu je veščini, blizu rokodelstvu, in bolj ko se fokusira, večje širjave nam projicira. Cat Eye zniči razloček med produkcijo, prikazovanjem in distribucijo, njen film je celota v negovanju vseh zničenj - vsi odstrižki so porabljeni, vse zlepke neskončne, vse zanke ritmizirane. Šele tovrstna predanost nam nudi vse pogoje za politično platformo, s tem da sprva pričakujemo nekak nepotreben obrtniški posel, prejmemo navodila, kam in kako. Ni odvečnih besed, ki se tako rade zastrejo za ideološko gmoto, ni nepotrebnih besed, s katerimi se prisilimo v akcijo, ni ponavljajev, paralel in pristopov.

Cat Eye je mačje oko, film, ki se producira, projicira in distribuira v času svojega nastanka, ki je pogled. Stotine metrov najdenega filmskega gradiva povzemajo kar najrazličnejše vsebinske sklope, a jih šele raba utrne iz godbe in podaja kinskogodbeno ušesno intimo brez para. Filmski material določa moč zvoka, taisti material daje tudi odriv za nove podvige. Preprosta "artistična" igerca se naseli v naš majhen svet in nam nudi neskončnih možnosti za korekcijo aktivizma. Zakaj kje je aktivizem, če ne na poti upanja in ljubezni, kjer se snov podaja mirno, nima ne odkruškov ne umetnih barvil. V času, ki pred nas postavlja kup vprašanj o razmerju med vojnim gospodarstvom in artistično intimo, za slednjo ni nevemkakšnih težav. Predati se produkciji, s katero se ne reprocudirata staro stanje in nova tekma, takšna je kakopak deviza, s katero ne moremo zgrešiti bistva intime. In ko se je ondan na Krasu z delom Cat Eye zavrtela možnost za novo polepšanje redne dejavnosti, si nismo mogli kaj, da se nam ni utrnil tudi haiku, tak malo skrotovičen, slovenskostni: "Osama. Vin hladen." Kakor koli obrnemo, hard-core osebki, zasedbe nam v kreaciji še zmerom ponujajo največ veselja. Tam ni težav z gojenjem in zapuščanjem intime. Tam se zasebno preplete z javnim prav na robu, kjer se učimo, opazimo, slišimo ...