Etika pa taka!

Prejšnji teden so v galeriji ZDSLU predstavili knjižico z obetavnim naslovom Etični uvidi umetnosti. Sestavlja jo prgišče bolj ali manj nebuloznih besedilc, ki vpeljujejo dolgovezno, močno tendenciozno paberkovanje Aleksandra S. Ostana o "etičnih dilemah sodobne arhitekture". Zakaj tendenciozno in zakaj paberkovanje? Kaj kmalu nam namreč postane jasno, da je etika iz naslova zgolj izgovor za nebogljen poskus obračuna z modernizmom nasploh in z moderno arhitekturo posebej, skozi izrazito enostranska izpostavljanja problematičnih odvodov tako prvega kot druge in popolnega zamolčevanja tistih vidikov, ki so programsko naravnanost zgodovinskih avantgard in moderne umetnosti skušali opredeliti tudi kot zavezujočo etično držo tako za umetnike kot za njihovo občinstvo. Z metodo iztrganih citatov iz posameznih delov tekstov karseda različnih avtorjev, ki na določenem mestu kdaj napišejo kaj, kar naj bi bilo vrlemu piscu v prid, se tako naplete enajst poglavij, ki imajo z resnim, analitičnim obravnavanjem etičnih vprašanj prav malo skupnega, rdeča nit, ki jih povezuje, pa je skrajno površno zoperstavljanje "grdega" (neetičnega?) Le Corbusiera "genialnemu" (visoko etičnemu ???) Plečniku. Od pisca, ki se spusti v razglabljanja o etiki, bi pričakovali vsaj osnovno faktografsko doslednost, vendar je Ostan v svojem plečnikofilskem zanosu očitno ne zmore - če bi jo, potem ne bi okrcal samo velikega Švicarja zaradi njegove epizodne naklonjenosti Petainovemu režimu v Vichyju, ampak bi lahko vsaj v kakšni opombi navedel, kako navdušen je bil domači "mojster" nad novim redom, ki sta ga v arhitekturo in urbanizem vpeljali Mussolinijeva Italija in Hitlerjeva Nemčija. Resda mimogrede popljuva Alberta Speera, njegov ljubljanski tihi občudovalec, presveti Jožef Plečnik, pa je, se razume, nedotakljiv. Ideologija rodu in grude (dobesedno krvi in tal, Blut und Boden), iz katere izhaja Plečnikov credo , je z etičnega stališča hudo sporna, tako kot še marsikaj, na kar so prisegali in kar so izjavljali mračnjaški ata slovenskih arhitektov (cf. Janko Omahen, Izpoved, ter zlasti sijajno analizo Plečnikovih in Steletovih "teoretskih" pozicij v Braco Rotar, Risarji:učenjaki, ideologije v urbanizmu in arhitekturi), toda to Ostana seveda ne zanima. Zato pa si nonšalantno dovoli z enim samim primerom izjalovljene utopične vizije diskvalificirati opus (danes že štiriindevetdesetletnega in še vedno aktivnega) Oscarja Niemeyerja in to ne s kakšno poglobljeno razčlembo njegovih arhitekturnih stvaritev, pač pa s sklicevanjem na "umetniški" filmček, predvajan v sklopu lanske Manifeste v ljubljanskem Narodnem muzeju. Res etično, ni kaj!

Bolj kot se prebijamo skozi takšne in podobne cvetke, manj razumemo, kaj so nam Ostan & supporting group pravzaprav hoteli o etiki povedati. Razen prežvečenih floskul o nehumanosti moderne arhitekture in alienacijski strukturi sodobnih mest ter sporadičnih namigov na sprijenost vse bolj amerikaniziranega "umetnostnega sistema" nam ne ponudijo nič, kar že ne bi bilo pronicljivo in argumentirano predstavljeno v knjigah, razpravah in člankih bistveno bolj razgledanih kulturnih antropologov in sociologov, ki so del svojih raziskav osredotočili tudi na to področje. Jadikovanje nad tem, kako lepo je bilo včasih, ko je bilo vse po človeški meri, in kako grozno je danes, ko je vse predimenzionirano in skomercializirano, kako "organska" so stara mestna jedra in kako "hladni" so sodobni arhitekturni dosežki, pač ne pripelje daleč. Tudi z anatemiziranjem racionalizma in s poveličevanjem "neizrekljivih občutij" ne bomo nikamor prišli. Noben paseistični pristop še ni ničesar izostril, ampak je kvečjemu zameglil kriterije kvalitativnega vrednotenja ter se nazadnje sesul sam vase, pa naj vzamemo v pretres (arhitekturne) historicizme devetnajstega ali "postmodernizem" dvajsetega stoletja. Favoriziranje globoko čutečih pred trezno mislečimi je zgolj izgovor, samo še ena izmed ideoloških opcij, ki skušajo uveljavljati svoje dominacijske težnje s hotenim ali nehotenim prikrivanjem svojih dejanskih namenov, da bi lažje našli svojo tržno nišo med menjavanjem konjunkture in recesije. Etika pa taka!

V ponedeljek, 22.oktobra, smo na zadnji strani Dela lahko prebrali vest, da je upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko med nedeljskim maševanjem v župnijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija v Radmirju med drugim poudaril, "da je islamski terorizem v preteklosti, ko so Turki vpadli v slovenske dežele, kruto občutil tudi slovenski narod". Od gospoda nadškofa v skladu z interesi in "etičnimi" načeli multinacionalke, v katere službi je (bil), seveda ni mogoče pričakovati, da se bo spomnil terorističnih operacij, ki so se dogajale precej stoletij pred turškimi vpadi v naše kraje - recimo, nasilnega pokristjanjevanja Slovencev in križarskih klanj po Bližnjem vzhodu. RKC s takoimenovano "krščansko" etiko, na katero se vselej rada sklicuje, je vsekakor eden najbolj nazornih primerov razhajanja med deklariranim in dejanskim: oznanja in prilašča si vse dobro, krvava dejanja in najrazličnejše mahinacije, ki jih je njena zgodovina prepolna, pa minimalizira ali preprosto ignorira, kot da jih nikoli ne bi bilo. Zdi se, da je ta njen "etični" model uspešen tudi v kontekstih, ki načeloma nimajo nič skupnega z njenimi manipulacijskimi in pridobitniškimi stremljenji, univerzalno pa je aplikabilen vsakič, ko je v imenu nekakšnih višjih ciljev smiselno nekoga diskreditirati in drugega nekritično povzdigniti v višave, kamor sicer ne spada.