Svoboda kulturnega izražanja

Prejšnji teden sem v Budimpešto po elektronski pošti dobila posredovano javno pismo, protest proti še enemu intervjuju, v katerem je Janez Rugelj najbrž že stoprvič javno predstavil svoja seksistična, rasistična in homofobična stališča, le da je bil tokrat še bolj sovražen kot ponavadi. Tokrat v reviji Sodobnost. Pisec protesta proti objavi tovrstnega intervjuja je uredniku revije Sodobnost jasno argumentiral, da se s predsodki, ki imajo rasistično, seksistično in homofobično naravo, ne da polemizirati na enakopravni osnovi, saj je narava pred-sodka prav ta, da kot vnaprejšnja, že utrjena sodba dejansko onemogoča razsojanje. Promocija, ponavljanje, reprezentiranje tovrstnih pred-sodkov v medijih torej nikakor ne prispeva k "enakopravni javni razpravi", ampak nasprotno, k utrjevanju predsodkov in k legitimizaciji sovražnega govora, ki z vsakim novim nastopom postane bolj sprejemljiv.

Hkrati sem imela priložnost prebrati tudi odgovor urednika na to javno pismo. Tudi on sam se sicer menda zgraža ob Rugljevih izjavah, vendar se nikakor ne strinja z oceno, da bi moral imeti kot urednik pomisleke o objavi intervjuja "v takšni obliki". Ker je revija "javni forum, kjer se menda pokaže, "kdo je kdo". In ker ima "tudi Rugelj" kot "drugače misleči" pravico, da svoja stališča javno izrazi (očitno je bil sto in en Rugljev intervju za javnost v Sloveniji premalo). Ker s tem pokažemo, "kakšni predpotopni bedaki so nekateri domnevno normalni Slovenci". Ker je Rugelj le "klovn" in te izjave "niso toliko nevzdržne kot smešne" in si "ne zaslužijo teže, ki jim je pripisana" ... Itd. ... In potem urednik, ki bo menda z veseljem objavil pismo "neke razjarjene mlade gospodične", povabi pisca protestnega pisma, češ "napišite še vi kaj" (kot da že ni). Tisti, ki so morda prizadeti in diskriminirani, so torej pozvani, da polemizirajo v obliki pisma bralca, se postavijo v položaj "drugače mislečega" glede na tistega, ki jih odkrito in javno dehumanizira. Naj torej pridejo in rečejo: "Hop, Cefizelj, poslušaj, mi vendarle nismo takšni, kot trdi Rugelj, nismo 'nagnusni', nismo izvržki narave. Poglejte nas, saj smo vendar ljudje ... Obravnavajte nas vendar kot enake!" In to naj bi bila svobodna razprava na podlagi enake izmenjave mnenj ...

Fenomen Rugelj in nekatere razloge za njegovo popularnost med heteroseksistično slovensko javnostjo sem na tem mestu že obdelala, zato se v to ne bi ponovno spuščala. Rugelj, ki je imel že tolikokrat možnost javno izražati svoja sovražna stališča, namreč ne preseneča in zato ni toliko problem on sam. Problem je "razsvetljena in kulturna družbena elita", ki mu omogoča promocijo in ki hkrati tolerantno tu in tam en d'Štail pripušča "eksotiko drugačnosti", denimo kakšen intervju z intelektualcem, ki je gej. Gre torej za odnos tistih, predvsem urednikov, ki bi naj bili dolžni javno misliti in razsojati o fenomenu javne popularizacije rasizma, seksizma in homofobije, torej sovražnega govora, ki se v postsocializmih dogaja kot "promocija svobode izražanja".

Osnova te pozicije je vzvišeno kulturno prepričanje nekaterih intelektualcev, da izjav ljudi, kot je denimo Rugelj, ni treba jemati resno in da njihova široka razprostranjenost ni škodljiva ... Da tabloidnega tiska ni treba preveč upoštevati ter da ni treba brati tekstov, ki so čtivo za množice. V tovrstnih čtivih je bilo v Sloveniji že od začetka devetdesetih let objavljenih kar nekaj pozivov k mašincam in iztrebljenju drugih in drugačnih, ki jih ni nihče jemal resno ali pa jih kulturniki niso prebrali, saj berejo bolj kulturne tekste: zato morajo sami Ruglja objaviti še stoprvič. Tudi takrat, ko govori o skupini ljudi kot o "izmečkih narave". Brez distanciranja.

Večina "pravih" liberalov, med katere sodijo tudi kulturniki, verjame, da v razmerah civilnih svoboščin (tiska, izražanja, združevanja itd.) t. i. kulturno zatiranje ne more preživeti. Oziroma da bo "svobodna" in domnevno "enaka" javna razprava sama dovolj, da bomo z rasizmom in podobnim opravili. Vzemimo primer udomačene pornografije: prevladujoče prepričanje liberalov, ki ga očitno zastopa tudi tednik, ki objavlja moje kolumne, je naslednje: ker menda pornografija neposredno “ne škoduje” ne ženskam, ne moškim, ne komu drugemu (ker menda nihče ni neposredno posiljen zaradi pornografije in ker prevladuje prepričanje, da povezave med pornografijo in nasiljem ni mogoče dokazati), z njo ni prav nič narobe. In ker neposredno ne škoduje, tudi sprevrnjenost ali nasilnost njenih reprezentacij seksualnosti ne more biti razlog za kakršno koli problematiziranje ali restrikcije: ne zato, ker bi bile ideje nemočne, ampak zato, ker sta svoboda govora in združevanja v civilni družbi boljši testni prostor kot pa prisilni aparat države. Če se ne zgodi neposredno nasilje nad nikomer, tudi ni razloga, da bi govorili o kakšni škodi, ki jo povzroča (ali kot je nedavno zapisal Mladinin pornograf Max Modic v tekstu o peep showu: "Nobena ženska ni bila posiljena.").

Tudi v primeru Rugelj noben tako imenovani izmeček gej ali lezbijka ni bil ubit ali neposredno fizično napaden. Bili so "samo" dehumanizirani na podlagi "svobode javnega izražanja". Prav zato se bo nekaterim ljudem, predvsem tistim, ki so neposredno izpostavljeni raznim oblikam kulturnega nasilja in zatiranja ali z njim neposredno soočeni, zdelo neverjetna naivnost prepričanje, da je lahko moč svobode govora v “civilni družbi” tako velika, da bo z razpravo na domnevno "enakih osnovah" opravila z rasističnim in kulturnim zatiranjem. Tisti, ki so javno razpravljali z rasistom ali šovinistom, dobro vedo, da je tovrstna razprava "svobodna" predvsem za tistega, ki je rasist. Oni drugi mora namreč nenehno dokazovati, da je človek, se torej boriti za svojo temeljno enakost.

Prav ta teden je moral eden od časopisov na Madžarskem, torej v medijsko najbolj liberalizirani postsocialistični državi, zaradi objave intervjuja, ki je vseboval izrazite antisemitske predsodke, plačati milijon forintov globe. V Nemčiji denimo v osnutku novega zakona o tujcih odpirajo tudi možnost političnega zatočišča zaradi preganjanja iz "spolnospecifičnih" razlogov. Medtem ko v Sloveniji kulturniki promovirajo "svobodo izražanja" zelo avtohtono ...