Post scriptum

Nastopajo: Anton in Anton, Marjan in Ljubica, Gregor in Ivo, Borut in drugi

Zbor (uredništvo)

Prostor dogajanja: majhna država pred osamosvojitvijo

Zbor (uredništvo): Sedaj, po volitvah se ideja o demilitarizaciji in demilitarizirani Sloveniji sooča z opcijo ustanovitve lastne vojske. Da bi ideja o demilitarizaciji lahko postala stvarna politična opcija in ne samo alternativna ideja, jo je potrebno znanstveno argumentirati in strokovno razdelati.

Borut (Pahor): Za tiste, ki ostajamo privrženi nameri Slovenije, da postane polnopravna članica Evropske skupnosti, seveda ostaja odprto načelno vprašanje in problem kompatibilnosti trajne nevtralnosti in članstva v mednarodnih integracijah

Ivan (Lah): Človeštvo zaenkrat še nima konsistentnega odgovora na vprašaje: kakšni naj bi bilo pogoji za ohranitev trajnega miru. Zgolj hrepenenje ne zadošča, temveč je treba ohraniti pravo razmerje med čustvi in razumom.

Ljubica (Jelušič): Za vse razvite družbe je zelo pomembno, da ostajajo izven oboroženih spopadov, če pa že v njih delujejo, potem se le-ti praviloma vodijo v tretjem svetu in to pod nadzorom mednarodnih organizacij ter razvitih držav, ki v vsakem takem konfliktu določijo tudi svoj nacionalni/državni interes.

Anton (Bebler):S tem, da je praktično izginila verjetnost vojaškega spopada med dvema blokoma prek našega ozemlja, je odpravljena tudi strateška potreba po tako visokem osredotočanju čet Jugoslovanske ljudske armade na ozemlju Slovenije.

Anton (Grizold): Proces demilitarizacije v sodobni družbi sam po sebi še ne predstavlja modela nacionalnega varnostnega ustroja, lahko pa je njegova temeljna prvina.

Ivo (Fabinc). Za te, še nastajajoče državne tvorbe, tudi za Slovenijo, ni povsem ustrezen pojem "demilitarizacija", ker so te države šele v fazi konstituiranja in je njihov pravi problem v nevarnosti, da se v samem začetku ujamejo v past militarizacije svoje družbe... Njena militarizacija bi težko prizadela njene državljane, za svet bi bila brez pomena.

Marjan (Malešič): Kot smo že uvodoma ugotavljali, je pojem demilitarizacija v času ustavne preobrazbe v Sloveniji dobil popolno legitimnost... V primeru demilitarizacije (država brez vojske) pa bi civilna obramba doživela bistvene spremembe. Nekatere dejavnosti bi postale doveč, povečala pa bi se vloga civline zaščite, ki bi je bilo treba bistveno drugače kadrovsko popolniti, opremiti in pripraviti za delvoanje ob naravnih, ekoloških in drugih nesrečah.

Gregor (Tomc): Nobene potrebe ni, da ponavljamo napake drugih... Zavedati se moramo, da bo postal čas zrel za želeno pobudo (in pobuda za demilitarizacijo med Slovenci prav gotovo je zaželena), samo tako, da jo bomo začeli uresničevati v današnjih pogojih, ki ji niso najbolj naklonjeni. V nasprotnem prmeru so bomo lahko čez nekaj let pogovarjali samo še o položaju vojaškega aparata v Sloveniji.

Zbor (uredništvo): Upoštevali smo dejstvo, da je demilitarizacija politično ambivalenten pojem in da je to ena ključnih idej v slovenskem političnem prostoru. S konstituiranjem avtonomne slovenske politčne identitete se je namreč odprlo vprašanje nacionalane varnosti in zgradbe nacionalnega varnostnega ustroja. Pri tem je šlo za razrešitev dileme, kakšen nacionalno varnostni ustroj lahko zagotovi optimalno varnost Slovenije, z vojsko ali brez nje...

Ne, ni znanstvena fantastika, so le citati. Iz naftalina sem potegnila knjigo, ki je izšla v Sloveniji pred malo več kot desetimi leti. Gledano iz današnje perspektive nosi dobesedno znanstveno-fantastični naslov: Demilitarizacija Sovenije in nacionalna varnost. V njej so uredniki, ki službujejo na katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, objavili svoje tekste o stališču do takratne iniciative za demilitarizirano Slovenijo, hkrati pa so jim dodali nekaj tekstov zaogovornikov demilitarizacije: denimo Hrena, Kuzmanića, Tomca, nekaj Švicarjev in Nemcev. Po mojem takratnem in tudi današnjem prepričanju je bila knjiga izdana prav zaradi prevelike moči in podpore javnosti konceptu Slovenije brez vojske. Ta je v tistem trenutku po podatkih, ki jih navajajo prav raziskave v citirani knjigi, znašala približno polovico vprašanih respondentov (po različnih anketah). Razmerje je bilo približno takšno, kot je danes uradno med zagovorniki in nasprotniki Nata. In veliko število neopredeljenih.. Skratka, skoraj polovica prebivalstva je poznala inicitivo za demilitarizirano državo in jo podpirala. Vsem, ki se dandanes ukvarjajo z vprašanjem slovenskega vstopa v NATO, knjigo toplo priporočam v branje. Večkrat, saj gre z aobujanje političnega spomina, ki očitno tli le še nekje v nezavednem. Skozi dominantne interpretacije slovenskega osamosvajanja je na površju le stališče, da sta nova politična avtoriteta in demokratična javnost nastali predvsem kot rezultat nekakšnega desetdnevnega oboroženega boja... Knjigo je zanimivo ponovno prebrati še posebej spričo dejstva, da najvehementnejši zagovornik vstopa v NATO, Anton Bebler, posebej poudarja, da nasprotniki vstopa "ne povedo nobene alternative". Pred desetimi leti je bstajala zelo realna in resna alternativa. Celo v ustavo je bila zapisana, tako pomembno opcijo je predstavljala. Samostojnost Slovenije in množična mobilizacija je temeljila tudi na njej. 124. člen ustave pravi: "Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja". Mirovni člen in abortus sta bila dva dosežka novih družbenih gibanj. In parlament je dobil komisijo za mirovno politiko. Država je podpirala celo ustanovitev mirovnega inštituta., ki smo ga na koncu, ko ga ni hotela podpreti, pač ustanovili sami. Janša je bil do zadnjega trenutka član mirovnega gibanja (premislil si je ob Deklaraciji za mir). Tega ne smemo nikdar pozabiti. Brez mirovnega gibanja ne bi bilo nobene samostojne Slovenije. Brez mirovnega gibanja tudi Janša ne bi bil zaprt. Brez mirovnega gibanja ne bi bilo Janše kot žrtve, heroja in javne, politične osebnosti, ne grafitov Janša go home, ne Triglava z JJ namesto OF. Tudi spopadov z JLA ne. Morda tudi ne samostojne Slovenije. Toliko za spomin in inspiracijo. Nekakšen p.s. k interpretaciji.

povezava