Slovenski umetniki kot bedasti kekci

Prejšnji teden smo se v radijski oddaji Intelekta srečali povabljeni gostje, ki še nikoli doslej nismo sedeli za skupno mizo. Ena od tem raznolikega pogovora je bila odprtost Slovenije na področju kulture v kontekstu siceršnjega vključevanja države v skupnost evropskih držav. Dr. Neda Pagon je predstavila nekaj izjemno zanimivih rezultatov, do katerih je prišla z raziskavo Odnos javnosti do kulturne problematike, za katero se mi je zdelo, da si prav gotovo zasluži podrobnejše branje, ki ga bom opravila v enem od prihodnjih pisanj. Presenetilo me je predvsem nekaj dejstev, ki jih je omenila.

Anketiranci iz njene raziskave so na vprašanje o področjih, ki so pomembna za identiteto naroda, na prvo mesto postavili gospodarstvo, ki mu sledita kultura in šport. Nisem pa prepričana, da bi zaporedje ostalo nespremenjeno tudi po nedavnih nogometnih zmagah. Kulturna področja so po pomembnosti razvrstili takole: glasba (v okviru katere je največje priljubljenosti deležna narodno-zabavna glasba, za katero velik odstotek vprašanih meni, da si zasluži državno subvencijo), sledi gledališče, ki je presenetljivo premagalo film in literaturo. Raziskovalka je omenila, da nagovorjena javnost ni izkazala ne strahu pred integracijo v širšo, evropsko skupnost ne bojazni pred angleščino v javni rabi. Zdi se, da je v Sloveniji strah pred gospodarskim in kulturnim odpiranjem prostora najgloblje prisoten v delu naše etablirane kulture in intelektualnega občestva, kar lepo ponazarja spis umetnostnega zgodovinarja dr. Damjana Prelovška z zloveščim naslovom Kriza vrednot, natisnjen v zadnji številki revije Ampak. Ker predvidevam, da Mladina in Ampak nagovarjata precej različen bralski krog, naj mi bo dovoljeno na kratko povzeti nekaj Prelovškovih misli.

Avtor besedila, v katerem tiči nenavadno veliko nasprotij, poudarja, da je slovenski kulturni prostor po osamosvojitvi leta 1991 zajela kriza vrednot. Prelovšek uvodoma ugotavlja: "Izpostavljam se celo nevarnosti, da me bodo kot zakrknjenega konservativca kamenjali prav vsi na državne finančne jasli priklenjeni avantgardisti in njim podobni zastopniki sodobne slovenske umetniške scene." Kamenjanje drugače mislečih prepuščam starejšim generacijam, tudi generaciji dr. Prelovška, ki so se v preteklosti veliko bolje zverzirale v te dejavnosti kot moja, njegove misli pa navajam le kot paradigmo za duhovno stanje, ki dandanes preveva del našega (če si sposodim njegov izraz) konservativnega intelektualnega občestva.

Prelovška po eni plati veseli dejstvo, da Slovenija tudi v duhovnem smislu postaja del evropskega prostora, posebno zato, ker ta proces razume kot oddaljevanje od Balkana. V besedilu opiše praški nastop skupine Laibach, ki je menda tamkajšnje občinstvo šokiral s prakticiranjem nacističnega pozdrava. Tovrstni ekscesi so po njegovem mnenju skrajno škodljivi. "Dogodek kaže, da smo v celoti izgubili kakršnokoli mero okusa. Sprijazniti se bomo morali, da Evropi nikoli ne bomo mogli narekovati svojih pravil vedenja, sicer nas bo vsak tak poskus še bolj oddaljil od nje in nas hkrati zbližal z Balkanom," pravi in obenem pozablja, da smo nacistično gestikulacijo v naše kraje uvozili prav iz omikane Evrope in ne z Balkana. Slovenska kulturna scena se mu zdi katastrofalna. Po njegovem mnenju k takšnemu položaju veliko prispeva intelektualni krog tednika Mladina, "ki ima največ zaslug za vulgarizacijo vseh oblik izražanja" in (kar je še huje) zastruplja tudi druga slovenska dnevna glasila.

Del slovenskih intelektualcev, pa naj so bili v prejšnjem režimu disidenti ali nosilci moči ali paradoksalno kar oboje hkrati, vztrajno poudarja, kako grozljivo je bilo trpljenje pod pezo socialističnega totalitarizma. Zato je še toliko bolj šokantno, kar lepo ilustrira besedilo Kriza vrednot, da nostalgično pozivajo k vrnitvi v nekakšno obliko totalitarne vladavine, ki edina lahko zaduši "nečednosti" v slovenski kulturi. "Niti akademija znanosti in še manj državno uradništvo danes nista sposobna spet vrniti stvari v razumne tirnice, ki bi nas peljale nazaj k izročilu srednjeevropske kulture," obžaluje Prelovšek. Navedena misel odlično ponazarja, kako boleče je soočenje z demokracijo za del slovenske intelektualne javnosti, ki bi dinamično in pluralno kulturno sceno najraje zopet "uredil" z neposrednim, totalitarističnim vmešavanjem države v kulturne vsebine. Iz navedenega lahko naposled ugotovim, da bodo duhovno, kulturno odpiranje Slovenije v širši prostor, ki razglaša zavezanost k demokratičnim izročilom (s posebnim poudarkom na nevmešavanju državnih uradnikov v kulturne vsebine), najteže preboleli prav nekateri intelektualni krogi, sicer vzradoščeni nad dejstvom, da so se (po njihovem mnenju) otresli balkanskih atributov, a obenem zgroženi nad pluralnostjo mnenj in kulturnih pojavov, ki jih prinaša demokracija.

In ko že omenjam integracijske procese na področju kulture, naj za konec pripomnim, kako abotno se mi zdi razpravljanje o tem, kakšna naj bo slovenska kultura v evropskem prostoru. V javnosti se pogosto pojavlja mnenje, da naj bo slovenski umetnik v Evropi "avtohton" (sic!) oziroma zasledimo lahko trditev "ker smo tako majhni, moramo biti eksotični in le na ta način prepoznavni". Tudi tokrat že tolikokrat citirani Prelovšek se zgraža nad slovenskimi umetniki, ki iz Amerike, Francije in Anglije "k nam nosijo vse, kar se v tujini najbolj blešči in draži ustaljeni evropski okus." V resnici eksotičen in od širšega okolja neomadeževan slovenski umetnik v dobi globalnega pretoka informacij ne obstaja. Lepo vas prosim, le kaj si domišljajo nekateri, da se bodo umetniki iz naših krajev po svetu pojavljali kot nekakšni bedasti in od vplivov izolirani Kekci!