Arts & fun

Dnevi, ki so za mano, so bili precej dinamični. Na gostovanje v okviru gledališkega in plesnega programa, ki ga vodim v Cankarjevem domu, so iz Holstebra, majhnega danskega mesta, prifrčali igralci skupine Odin Teatret, že nekaj dni za njimi pa so relacijo Tel Aviv-Ljubljana uspešno premagali plesalci skupine Batsheva Dance Company. Srečanje z obema skupinama v istem tednu je bilo zame ena izmed tistih osebnih izkušenj, ki človeka, posiljenega z balastom vsakdanjih neumnosti, potopijo v meditacijo o rečeh, za katere se mu zdi, da so v resnici pomembne. Skupini sta še posebno zanimivi zato, ker predstavljata popolnoma različna modela gledališkega ustvarjanja, vsebinsko in tudi po načinu same umetniške kreacije.

Za gledališče Odin Teatret se zdi, kakor da nastaja in živi v milnem mehurčku, podobno kot telesci Boschevih človečkov, ki ležerno zleknjeni varno počivata v mehurčku, ki raste na Vrtu naslade. Vzbujata videz nedotakljivosti in samozadostnosti. Gledališče Odin Teatret je že leta 1964 ustanovil Eugenio Barba, ki se v zgodovino gledaliških praks 20. stoletja ni vpisal le kot režiser, ampak tudi kot avtor številnih tehtnih razmislekov o gledališču in svoji metodi dela. Vse življenje si je v akademskem kontekstu in na številnih potovanjih po Aziji navdušeno nabiral različna znanja in že v začetku šestdesetih let Evropo seznanil s kathakalijem, indijsko obliko gledališča, ki je bila takrat v naših krajih še precej neznana.

Prav vsi učenci velikega Jerzyja Grotowskega, ki sem jih osebno spoznala (tako Barba kot Poljak Staniewski, ki sem ga opevala v zadnji kolumni lani), gledališče spreminjajo v nekakšno religijo, katere svečeniki so njihovi igralci, verniki pa različni feni, ki jih počasi v svoje duhovne mreže lovijo po vsem svetu. Za oba, za Barbo in za Staniewskega, je značilno, da ustvarjata na obrobju velikih metropol in centrov moči, v majhnih, obskurnih krajih, kjer si je mogoče zagotoviti večji mir pred številno informacijsko navlako naše dobe. Igralci živijo in delajo skupaj po načelu komune, nad katero bdi režiser guru, kot kakšen bog vedno prisoten celo, ko ga ni zraven, in o katerem se govori z nekakšnim strahospoštovanjem. Njuno gledališče je počasno rojstvo. Ena sama predstava nastaja leto ali dve, kar je popolnoma drugačna zgodba od repertoarnega gledališča, ki v eni sezoni izpljune šest do deset kreacij. Ko je predstava končana, dolgo, včasih celo desetletje in več, potuje po vsem svetu. Barba je s svojo tolpo skoraj ves čas na poti, zanimivo pa je, da najpogosteje v Južni Ameriki, kjer je deležen tudi najbolj vročega sprejema in odobravanja občinstva.

Doživljanje njegove predstave Mythos je bilo zame zelo intimna izkušnja. Odin Teatret je s seboj pripeljal scenografijo, težko šest ton. V naši hiši so dobesedno sezidali svoje lastno, majhno gledališče, obdano z žametnimi tribunami. V Mythosu smo soočeni z različnimi protagonisti z antičnega repertoarja, ki bdijo ob grobu Guilhermina Barbarose, zadnjega revolucionarja 20. stoletja. Lik je inspiriran z resničnim življenjem enega od vojakov iz čete Luiza Carla Prestesa, ki se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja bojevala proti skorumpiranim brazilskim oblastem. Resnični Barbarosa se je v zadnjih letih življenja zabarikadiral v neko kočo sredi bolivijske džungle in do konca ostal zvest idealom svoje revolucije. Gledališki Barbarosa v Barbovem Mythosu s svojo miniaturno harmoniko vztrajno gode Internacionalo, naposled pa gre rakom žvižgat. Prav nič obetavno, saj je osrednje vprašanje predstave, ali je sploh še mogoče spreminjati svet. Mislim, da je Barbovo vprašanje ravno pravšnje za današnji čas, saj sem ugotovila, da se že dolgo in še posebno po 11. septembru počutim kot nepomembna muha na kupu dreka.

Batsheva Dance Company, izraelska plesna skupina No. 1, pa je pripravila popolnoma drugačno umetniško izkušnjo. Odplesala je Deca Dance, predstavo, sestavljeno iz "the best of" prizorov svojega delovanja v zadnjih desetih letih, ki ga umetniško vodi koreograf Ohad Naharin. Izraelci, s katerimi smo pogajanja o gostovanju začeli že pred dvema letoma, so se v Ljubljani pojavili ravno v času, ko njihova država na žalost izvaja skrajno sporno zunanjo politiko. Vendar pa med umetniki in politiko držav, iz katerih ti prihajajo, pač ne moremo potegniti enostavnega enačaja, če bi to počeli, ne bi prišli prav daleč. Skratka, Batsheva je popolnoma ogrela ljubljansko občinstvo; vidno je uživalo predvsem ob prizorih, ko se plesalci "razplešejo". Zdi se mi, da občinstvo pri sodobnem plesu najbolj pogreša "pravi ples", populistične plesne oblike, ki že (nevarno?) mejijo na zabavo. Presenečena sem bila, ko so plesalci v enem izmed prizorov na oder povabili naključno izbrane moške in ženske - na oder so jih pripeljali s sedežev v parterju. Naključno izbrani obiskovalci predstave so se tako za nekaj časa prelevili v njihove soplesalce. Na odru so se prav razživeli in si prislužili navdušen aplavz.

Kakšen mesec pred obiskom obeh skupin, se pravi gledališča Odin Teatret in Batsheva Dance Company, smo začeli promocijo obeh predstav. Posamezne medije smo, kot je običajna praksa, založili z vizualnim gradivom o predstavah in različnimi besedili o ustvarjanju obeh skupin. Neznansko me je presenetilo in potrlo, ko so vsi, brez izjeme, pokazali zanimanje za plesno predstavo, Eugenio Barba, eden najpomembnejših gledališčnikov prejšnjega stoletja, pa jih sploh ni zanimal. Za večino slovenskih medijev je umetnost manj zanimiva tema. Prav usodno se pozna, da ni niti enega samega medija več, ki bi se kulturi posvečal po zgledu neslavno propadlih Razgledov. Druge medije (razen nekaterih kulturnih rubrik slovenskih dnevnikov) umetnost zanima le, kadar je njena poglavitna funkcija zabava. Tako mediji in občinstvo vsak dan bolj fanatično hlepijo po zabavi. Producentom že prav pošteno zmanjkuje domišljije, kako bi za intelektualno malo zahtevnejše prireditve sploh še koga navdušili. V nasprotju od ozračja, v katerem smo živeli še pred kakšnimi desetimi leti, imam občutek, da nov življenjski slog ljudem narekuje popolnoma drugačne potrebe. Tudi kar se uživanja v umetnosti tiče. Kam vse to pelje, ne vem. Vem pa, da se temu vprašanju niti sodobna umetnost ne bo več mogla popolnoma izogniti. Vsaj v gledališču je gledalec ena od osnovnih postavk, da to sploh lahko obstaja.