New York, New York

Ko sem deževnega junijskega večera sedla v taksi na letališču Newark, je George Bush mlajši napovedoval in upravičeval ustanovitev ministrstva za obrambo domovine - taksist je imel vključeno radijsko postajo, kjer so prenašali njegov govor. Ujela sem tisti del, kjer je govoril o tem, da je treba "te morilce poloviti". V naslednjem tednu dni, ki sem ga prebila v New Yorku, sem bila vsakič, ko sem odprla časopis ali prižgala televizor, bombardirana z grožnjami in nevarnostmi. Na novo definirani sovražnik je bil stalni predmet naslovov na prvih dveh straneh. Še posebej intenzivno potem, ko je Ashcroft izjavil, da so iz newyorškega zapora premestili Joseja Padillo, ki naj bi pripravljal napad z 'umazano' bombo. Umazana bomba, način, kako deluje, koliko ljudi lahko pobije in kako, so bile teme, ki so zavzemale medijski prostor in čas naslednje tri dni. Zahrbtna zadeva, ki ne le pobije ljudi, to ni najhujše, ampak denimo uniči kulturne spomenike ali ustanove, kot je denimo Lincolnov center, tako da dolgotrajna radiacija onemogoči dostop in uporabo (stanujem čisto zraven). Eksperti, ki razlagajo učinke, eksperti, ki razlagajo, kako se bomba naredi, in na koncu dodajo še, da nekaterih stvari ne smejo razložiti, ker bo tehnika potem zares preveč preprosta.

Ko sem prijateljico Lucy, ki sem jo obiskala po opravljenih obveznostih, vprašala, kako lahko s takšno količino produkcije ogrožanja živijo v New Yorku, je dejala, da pač ne poslušajo poročil in ne berejo časopisov. Tako se je sicer vse spremenilo, a vendarle nič. In tako se ne počutijo kot vnaprejšnje žrtve. Poleg tega se že dva meseca ukvarja s "college hunting", torej išče primerno univerzo, kamor bi lahko vpisala svojega 17-letnega sina. Lucy je opustila svoje majhno svetovalno podjetje. Preveč skrbi za deset zaposlenih in še razmišljati moraš o vseh mogočih trikih, da ljudi zdravstveno in socialno zavaruješ. Prodala je etažo hiše v Brooklynu, v kateri je živela, in najela manjše stanovanje v poslovni hiši nad pisarno, kjer je prej delala. Zdaj skrbi za poslovno hišo, tako da ne bo v preveliki stiski zaradi predvidenih 35.000 dolarjev letne šolnine. Da bi se zavarovala pred napakami pri izbiri in osebnim finančnim polomom, si je za te namene najela dva svetovalca, pravnega in finančnega. Številni so se specializirali posebej za svetovanje pri lovu na primerno šolo. S sinom (ki ga je mimogrede, tako za šalo vprašala, ali si morda vendarle ne bo premislil in odšel na kakšno cenejšo evropsko univerzo) sta se konec maja začela intenzivno prevažati v različne smeri, da bi našla primerno rešitev.

Po dveh dneh intenzivnega sestankovanja se je kolega Lenny na sončno in ne preveč vroče sobotno popoldne ponudil za turističnega vodiča. Glede na to, da je zgodovinar in da dobro pozna arhitekturo, je bilo povabilo mamljivo. Poleg tega se mi je zdelo veliko lažje, če bomo na južni del, kjer sem pred tremi leti stanovala, podali skupaj, skupina Vzhodnoevropejcev, nekateri prvič v New Yorku. Začeli smo v bližini mesta sestanka, na Južnem delu Centralnega parka, in se po sprehodu okoli Lincolnovega centra s podzemno podali na južni Manhattan. Lenny je podrobno razlagal arhitekturno zgodovino vsake posamezne zgradbe in pri zdaj nedostopni City Hall stoično potožil zaradi Giulianijeve politike boja proti kriminalu z omejevanjem točk javnega zbiranja in postavljanjem policajev na vsak vogal. Kar naravnost: on bi raje toleriral več kriminala in imel manj policijsko državo. A metode bivšega župana Giulianija so s terorističnim napadom postale legitimne metode na ravni celotne države. Ali pa kar globalno? (Novi župan ne zaostaja: za vikend je na praznik Portoričanov v Centralnem parku mrgolelo policajev).

Potem smo šli mimo Woolworthove zgradbe navzdol in začela se je gneča. Nismo nameravali pasti zijal na praznini, kjer sta stala dvojčka. A mimo Trinity church, ki je postala mavzolej, prevlečen s fotografijami, predmeti in rožami, nas je kar povleklo za sabo. Začuda je znana trgovina z oblačili Century 21, ki je stala čisto zraven, že obnovljena in ponovno odprta. Sicer pa čisti nič, ki ga ljudje gledajo. (S čudnimi občutki sem se spomnila lanskega Marjinega poletnega klica z vrha WTC-ja - na sončen vetroven dan, ko je na poti na Place University, ki je čisto blizu, hitela na vrh, da bi užila enega po njenem najlepših pogledov.)

In zdaj? Množice žalovalcev ali užitkarji ob estetskem učinku praznine? Ko smo se umaknili, je nizozemska kolegica izpustila politično nekorekten komentar. Vzhodnoevropejci smo molčali in ob pogledu na stojnice s spominki, kjer prodajajo nešteto razglednic z motivi napada in rušenja, nismo mogli verjeti lastnim očem. Ali nista bila dva turista (?) zaprta 70 dni, ker sta po mnenju neke domačinke na 11. september brez občutka obžalovanja snemala goreča stolpa?

Ob vrnitvi se na letalu mučim s plastičnim nožem in berem tekst iz New York Timesa, kjer piše, da so agenti sporočili, da so "zaupne preiskave o nevarnosti Kaide, ki jih vršijo na FBI in pri CIA, pokazale, da vojna v Afganistanu ni zmanjšala nevarnosti za Združene države". Ne glede na vse bo torej nevarnost morala biti nenehna, tako da bo vojna lahko totalna.