Slovenski politiki kot meceni

V zadnjem času smo v javnosti zasledili kar nekaj negodovanja, povezanega z nekaterimi politiki, ki svoj imidž gradijo z izkazovanjem naklonjenosti do umetnosti. Brali smo, da se vedejo kot nekakšni meceni, kakršni so v prejšnjih stoletjih umetnost podpirali, naročali, omogočali iz svojih žepov. Problematično pa je, da naj bi slovenski novodobni politiki svojo velikodušnost izkazovali z dodeljevanjem javnih in ne zasebnih sredstev.

Rekla bi, da je v tej zgodbi veliko soli, sam fenomen pa je celo dosti pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Seveda se umetnikom najpogosteje zdi prav fino, če se na njihovi premieri, otvoritvi razstave in kar je še takšnega znajde tudi kakšna faca iz političnih krogov, to pripomore k dvigu poteptane samozavesti umetnikov in intelektualcev, ki se zaradi svojega družbenega statusa dandanes večinoma počutijo kot tretjerazredni bedniki. So pa tudi takšni, ki kakršnokoli pečanje s politiko odklanjajo in se z njo srečujejo le pri vsakoletnih vlogah za subvencije.

V sodobni Evropi večina umetniških del nastaja iz javnih sredstev, to pomeni, da se je podpiranje umetnosti premaknilo iz zasebne sfere v javno. Zasebna sredstva ali sredstva iz gospodarstva (sponzorska, donatorska ali mecenska) so ponavadi le še dodatek k sredstvom iz javnih virov, se pravi iz državnega ali lokalnega, regionalnega budžeta. Pravično, smotrno, racionalno razdeljevanje javnih sredstev pa za umetnost ni mala malica. Ravno pri umetnosti je (v primerjavi z drugimi področji) zelo težko upoštevati nekakšna objektivna merila. Kako lahko sploh vrednotimo kakovost umetniškega dela? Je pomembno to, koliko ima predstava gledalcev? Dvomim, kajti zgodi se, da ima popoln treš, ki ga v bistvu sploh ne moremo več šteti za umetnost, dan za dnem polno dvorano, nad zares subtilnimi dogodki pa se naslaja dvajset sladokuscev. So to dobre ocene strokovne javnosti, se pravi pozitivne kritike? Tudi te je treba vzeti le pogojno. Kajti pri nas je medijev, ki redno in sistematično ocenjujejo novonastala umetniška dela, malo. Cela vrsta umetniških dogodkov ni deležna sploh nikakršne javne refleksije, o mnogih pišejo začetniki, ki si še niso izdelali relevantnih meril, ali pa gre za nove oblike umetniškega izražanja, ki jih večina sploh še ne razume, drugi pa ne premorejo niti ustreznega diskurza, s katerim bi jih lahko zapopadli ipd. So to nagrade? Tudi, vendarle le pogojno, kajti v Sloveniji sicer nagrade za posamezna področja umetnosti obstajajo, a še zdaleč ne za vse zvrsti umetniškega ustvarjanja. So to gostovanja in predstavitve v tujini? Ta aspekt v naši vase zaverovani družbi nima prav velike teže, kar je seveda škandalozno. Ko se kulturna ministrica takole usede pred polno "kasico prasico", v kateri se skrivajo cekini, namenjeni umetnosti, ji v resnici sploh ni lahko, ko se vpraša, komu naj jih razdeli. Razsojanje o umetnosti je komplicirano in kompleksno.

Najpametnejši si dandanes v Evropi prizadevajo za čim večjo vsebinsko avtonomijo umetniškega ustvarjanja, v katero naj politika in kulturniška administracija čim manj posegata, odločitve o podpiranju posameznih umetnikov in njihovih del pa naj bodo izključno stvar neodvisnih strokovnjakov. Lep primer je recimo Nizozemska, ki svojih vsakoletnih evrov za kulturo ne deli neposredno, se pravi z ministrstva za kulturo naravnost v umetnikov ali producentov žep, temveč posredno, prek tridesetih v ta namen ustanovljenih fundacij, ki potem vsaka po svoje (glede na velikost fundacije) keš distribuirajo umetnikom in producentom. Kontrola je na Nizozemskem resna zadeva. Če se po štirih letih izkaže, da je kakšna kulturna hiša ali producentska enota v štirih letih z javnimi subvencijami za veliko denarja ustvarila malo godbe, zamenjajo kar ves personal in začnejo znova, ali pa gre vsa reč rakom žvižgat, pa naj gre še za takšne karizme. Nizozemci si skratka prizadevajo, da o dodeljevanju javnih subvencij odločajo podkovani strokovnjaki, učeni specialisti za posamezna področja umetnosti, ne pa naključne osebe, ki trenutno zasedajo ustrezne kulturnopolitične funkcije, kar je seveda edino pravilno.

Za kulturo v Sloveniji je zelo slabo, da javno financiranje poteka neposredno. Umetniki in producenti se vsako leto prijavijo na republiški ali lokalni (mestni) razpis, vložijo prošnje in čakajo na odločitve. Mesto in republika pa si prizadevata, da te prošnje ocenjujejo izvedenci za posamezna področja umetnosti (literaturo, gledališče, glasbo itd.). Ta sistem je princip, ki tiči na pol poti med totalitaristično varianto, pri kateri politiki sami odločajo o teh rečeh, in transparentno, demokratično različico, kakršno so izoblikovali npr. na Nizozemskem. Kdo imenuje naše, slovenske "neodvisne" izvedence? Mislim, da kar aktualni minister za kulturo. Kdo jih imenuje v mestni občini? Župani, načelniki oddelkov? Kakšni so sploh kriteriji za izbiro teh ljudi? Kakšno težo imajo odločitve t. i. "neodvisnih" izvedencev? Koliko jih lahko spreminja aktualni minister ali župan in njegovi svetovalci in načelniki? Zakaj gre za nekakšno zaprto utrdbo, v katero javnost nima pravega vpogleda? Zakaj je sistem dodeljevanja subvencij skrivnosten in spominja na delovanje tajne lože?

Na Nizozemskem se fundacije v času razsojanja tudi ustno posvetujejo z umetniki in s producenti, ki so v igri za njihova sredstva. Ti dobijo priložnost za zagovor in utemeljitev svojih projektov. Ponekod so ti pogovori popolnoma odprtega tipa in je lahko prisoten kdorkoli. Pri nas se komunikacija med ministrstvom ali mestnim oddelkom za kulturo in umetnikom, producentom po oddaji prošnje za subvencijo konča. Možnosti za dodatne informacije, argumente, obrazložitve ni. Pozitiven korak naprej je letos napravila ministrica Rihterjeva, saj so javni zavodi prvič prejeli ocene svojega dela, ki so jih oblikovale ministričine izvedenske komisije. Te ocene bi bile lahko tudi bolj subtilno artikulirane, vendar pa so dobra poteza, ker zbujajo občutek, da vendarle ni popolnoma vseeno, kaj počneš za javni denar.

Mislim, da bi ministrstvo za kulturo moralo iti še korak dalje in izdelati sistem (morda ravno po nizozemskem zgledu, ki se je izkazal za zelo učinkovitega), ki bi bil predvsem veliko bolj transparenten od sedanjega in bi politiki čim bolj onemogočil vtikanje v umetniške vsebine. Umetnosti ne gre prepustiti odločitvam politike. Umetniki kar naenkrat postanejo odvisni od trenutnih muh ljudi na političnih funkcijah, ponižani so v položaj, ko morajo za javna sredstva klečeplaziti in včasih lesti v rit, če naj vulgarno opišem ta ponižujoči položaj. Ni pomembno, kaj v resnici počneš in kakšen je tvoj umetniški domet, temveč ali poznaš ustrezne ljudi in v kakšnem odnosu si z njimi.

Lepo je, če se slovenski politiki zanimajo za umetnost. Še bolj razveseljivo je, kadar se nanjo spoznajo in v njej uživajo. Največ za umetnost pa bodo storili ravno s tem, če bodo oblikovali zares transparenten in demokratičen sistem, ki bo omogočal manj spolitizirano dodeljevanje javnih subvencij, kot ga preživljamo v tem trenutku. Politiki so dolžni, da razsojanje o vsebinskih aspektih umetnosti čim prej tudi resnično ločijo od države in lokalnih političnih struktur. Zgolj z individualnim in naključnim reševanjem zagat posameznih umetnikov pa ne bodo prišli prav daleč.