"Svetovno znani"

Iz ljudskega izročila vemo, da večkrat ponovljena laž postane "resnica", ki si jo množice prisvojijo in z dodajanjem vedno novih "argumentov" njeno domnevno verodostojnost stopnjujejo do naravnost fantastičnih razsežnosti. Odkar so starodavni ljudski glas nadomestili mediji in še posebej njihov izrecno deformirani odvod, t. i. rumeni tisk, je produciranje laži, klevet, polresnic in za najrazličnejše namene prirejenih dezinformacij postalo donosen posel, kajti nič se ne prodaja bolje od senzacionalnih "odkritij", grobih posegov v zasebnost posameznika ter pripisovanja slave in uspeha raznim obskurnim osebkom, ki ne izbirajo sredstev, da bi pritegnili pozornost nase in tako iztržili (moralna in materialna) priznanja, ki jih s svojim siceršnjim delom in pomenom ne bi nikoli dosegli.

Zlasti prikladni so tovrstni načini prikrojevanja dejstev na področju umetnosti, kjer je podatek, da je ta ali oni Slovenec doživel "velik mednarodni uspeh", zlahka povod za njegovo (ali njeno, saj tudi "umetnic" premoremo v izobilju) medijsko razvpitost, predvsem pa za konjunkturni premik (navzgor seveda) pri prodaji artefaktov, ki jih ti osebki producirajo. Konzumenti novičic o domnevnem uspehu, ki jih proizvajata rumeni tisk in do določene mere televizija, seveda dejanskega stanja stvari ne preverjajo, če pa si kdo vendarle drzne podvomiti o resničnosti zapisanega oziroma povedanega, ga kakšno nadobudno novinarsko peresce, še pogosteje pa "uspešnež" sam, ko se mu za to ponudi priložnost, brž razglasi za nevednega, škodoželjnega in sploh vsakršnega prezira vrednega. Če dvomljivec prihaja iz stroke, ki področje, na katerem deluje naš "svetovno znani", poklicno spremlja in zategadelj pozna tudi njegovo zakulisje, so tovrstne diskvalifikacije posebej burne in vehementne. Za množice so pač strokovna in poznavalska argumentiranja prejkone brezpredmetna, kranjski Janezi in Micke bolj verjamejo čtivu, ki jim krajša čas v zobozdravniških čakalnicah in pri frizerju, kot tistemu, kar v svojih kulturnih rubrikah objavljajo resni svetovni dnevniki, tedniki in specializirane publikacije.

Kdaj bi torej lahko za nekega likovnega ustvarjalca brez pomislekov zapisali, da je svetovno znan?

Bodisi takrat, ko ob omembi njegovega imena velika večina insiderjev (kritikov, galeristov, muzejskih direktorjev, zbiralcev, prosvetljenih ljubiteljev, ne nazadnje samih umetnikov in vseh drugih spremljevalcev umetnostnega dogajanja) kjerkoli na svetu takoj ve, za koga gre in si vsaj približno predstavlja, kaj dela, ali pa takrat, ko se dotični lahko pohvali z zajetno bibliografijo člankov, kritik, recenzij in razprav, ki so bile objavljene v vodilnih svetovnih časopisih in uglednih strokovnih revijah - vse ostalo je navadno nategovanje. Sporadični komercialni učinki, razstavljanja v tretjerazrednih provincialnih prodajalnah podobic in spominkov, v izložbah in trgovinah s pohištvom, udeležba na cehovskih prireditvah (četudi so "žirirane") ter vključenost v razne who is who izbore, kjer ti za 200 USD objavijo kratko biografijo, za dodatnih 200 zelencev pa še fotografski portret, nikakor niso merilo mednarodne uveljavljenosti, še manj pa kriterij umetniške kakovosti - so pa vsekakor dobrodošlo izhodišče za potencirano samopromocijo v domačih logih, medijsko zavajanje javnosti in celo volilno kampanjo za predsednika države, čeprav pri dnu možnosti izvolitve. Da, eden izmed zdajšnjih predsedniških kandidatov v nam vsem ljubi kozolec republiki naj bi bil "svetovno znan" slikar, čigar slikotvore naj bi imele v lasti številne ugledne osebnosti iz mednarodne politike in javnega življenja, kar naj bi dvignilo prepoznavnost Slovenije in izboljšalo njeno politično podobo! Pa ja ne zategadelj, ker se je vrli kandidat za predsedniški stolček pred leti med drugim motal tudi po kalifornijskem mestecu Carmelu, kjer živi in je bil v obdobju 1986-1988 celo njegov župan hollywoodski zvezdnik, (pri)znani igralec in režiser Clint Eastwood? Biti blizu slavnim (zares ali samo v domišljiji) seveda ni ne jamstvo ne vstopnica za panteon.

Z gotovostjo bi lahko naštel le tri imena iz Slovenije, ki so na področju vizualnih praks v mednarodnem merilu res nedvoumno prepoznavna, in to kljub temu, da je (ali je vsaj bil) njihov status v domači deželi nemalokrat predmet ostrih polarizacij. Ko se prvič srečam s tujim kritiškim kolegom ali strokovnjakom za sodobno umetnost in povem, odkod sem, je običajno njegova prva asociacija, prek katere me poveže z umetniško produkcijo, skupina IRWIN. Prav tako vsem znan in cenjen je slikar Zoran A. Mušič, le da njegov slovenski izvor ni nekaj samoumevnega - ker ta sijajni ustvarjalec živi med Parizom in Benetkami, je za marsikoga bodisi Francoz bodisi Italijan. In potem je tu še slepi fotograf Evgen Bavčar, prav tako slovenski Parižan, ki za razliko od Mušiča vseskozi poudarja svoje slovenstvo, njegov fotografski opus pa poznajo in cenijo od Japonske prek Turčije, Ukrajine, Nemčije, Švice, Italije in Španije do Brazilije, Mehike, Kostarike in Kanade, o čemer se je moč kadarkoli prepričati iz javnosti dostopnih avtorjevih razstavljalskih in bibliografskih referenc - pa ne med trači v družabnih kronikah ...