Iz conske obrambe v radoživ protinapad

Tako simbolen kapital kakor "stranski" produkt protinatovskih aktivnosti sta čezinčez urbana: Bolj ko je "umetniško"-politična aktivacija med tridnevno eskalacijo "pozabljala" na lokalne volitve, jasneje se je videlo, kaj kaže v mestu gojiti in kakšne so "smernice", ne glede na volilni izid. Butiki, bidermajer, balast versus avtonomija, ažurnost, akcija. V času, ko so Firence skoz socialni forum sporočile, da je drugačna Evropa mogoča, se je na lokalnih ulicah pokazalo, da je drugačna Ljubljana nujna. Uspeh spektakla, govorniškega kotička in pohoda za mir je torej prejkone dvoj, prepoznaven, zavezujoč za obe županski kandidatki. Stara se rada hvali kot davna in strastna ljubiteljica "alternative" - navsezadnje je poleti ponudila roko eni izmed avtonomnih con - njena konkurentka je noč med volilnim molkom prečula v drugi avtonomni coni. Gesti nista zgolj anekdotični, preračunljivi, politikantski, pač pa ključni, zapleteni, strateški. Vanju se namreč zareže, denimo, pred časom oktroirana napetost med AC Molotov in AKC Metelkova mesto, tako nepričakovana težava, da jo je bilo treba po hitrem postopku reševati z malo medijsko vojno, z napornimi osebnimi prepričevanji na "sceni", češ: "generacijska razlika" - če sploh kdaj in kje! - pri tako mikavni zavezniški želji zagotovo ne igra nikakršne vloge. Na vulgarni materialistični ravni bi lahko zapisali, da se je Viktorija Potočnik tako pretkano zagledala v AC Molotov, ker ji je opešal spomin na njeno lastno dvomljivo vlogo za časa hardkorovskega K4 in ker je tačas za hrbtom razprodala avtonomne metelkovske parcele.

Po najbolj črnem scenariju je torej izid volitev nepomemben: untergrunt se tako ali tako a) zmerom znajde po svoje (in na svojem); b) vsake toliko rad doživi kak neposreden konfront. Prva priložnost zanj bo že čez nekaj dni, ko bo treba z vsemi sredstvi ohraniti navidez nepomembno dejavnost-objekt, kovinarsko delavnico, premalo znan kotiček v AKC Metelkova mesto, ki je nenadoma napoti novi bleščavi, za avtonomijo zgubljeni hiši - mladinskemu hotelu. Arhitekt in upravitelj hotela bi po samonikli pameti ta enkraten živi obrtno-rokodelski spomenik kajpada lahko ohranila, a bosta v spregi z investicijsko-graditeljsko inertnostjo raje ravnala po pragmatični volji. Roka samospozabe je suha - v zadnji številki mestnega glasila, tiste napihnjene PRovske edicije, ki brezplačno doseže vsa ljubljanska gospodinjstva, se umetniški ideologi bodočega hotela, stara metelkovska ekipa (sic!), pohvalijo, da ima hotel izvrstno lokacijo, ker je blizu železniške postaje. In nikjer ne navedejo, da ima hotel izvrstno lokacijo tudi in predvsem zato, ker se dotika razvejenih socialnih, političnih, kulturnih in umetniških dejavnosti AKC Metelkova mesto. Kakor koli že, naj je ta izpuščaj naklepen ali ne, je kontraproduktiven in nevaren. Ekipa kajpak ne pozabi zamolčati niti tega, da ima hotel na svojem dvorišču prav posebno, pa še uporabno kovinarsko delavnico. Diskurz, ki gre na limanice dominantnemu vzorčenju kultur in na roko znani zamisli o umetniških akademijah na kraju, kjer so doma subkulture in kjer je vsakovrstnega šolanja vsak dan, vsako noč kar sproti na prebitek, kot tak potrjuje in nadaljuje neznosen spor med lokalnimi profili, formacijami. V primeri s takšno kulturno razpoko so volitve ustrezna farsa, potrditev ideologije demokratizma. Podpisani, ki je 8. februar letos popraznoval pri tovarišu Stanetu v ogroženi kovinarski delavnici in ne v kakšnem Cankarjevem domu, že ve, kakšna teorija stoji za njim. Pred njim, žal, teorije ni - tam so kvečjemu gradbeni stroji, pesek, žerjav, ignoranca. Materializacija rušilne ihte se nezadržno vrača k svojemu vzvodu iz leta 1993, tvorni luknji v metelkovskem "hlevu", nad galerijo Alkatraz. Razbijač je bil, naj spomnimo, tisti prosluli kandidat za župana, ki se je med nedavnim spektaklom v mestu vozil s kolesom, oblečen v sendvič s svojim bebavim portretom.

Ko je mestna garnitura računala, da je ena avtonomna cona za Ljubljano dovolj, se je na moč uštela. Taktično, kadrovsko, vsebinsko, skratka - politično. Če metelkovska lokacija še ni razprodana in če nam najnovejša komisija, ki pri mestni občini futuristično in zviška preučuje razmerje med "prostori" in "programi", ne trosi peska v oči, potem bi bilo za ozračje in veselje v mestu precej bolje, da stara županja ne dobi še enega mandata. Ja, morda res. Dokazov, da ima AKC Metelkova mesto za svoje dejavnosti ravno prav oziroma marsikje celo premalo prostora, ne bo težko predočati. Z zamenjavo zmajeve glave se razpre vsaj polletni manevrski prostor (čas reorganizacije oblastnih struktur) tudi za "krizne" načrte s kinom Šiška, da ne bomo "privatistični", za širši boj proti dodatni monopolizaciji nabuhle mestne kulture tipa Križanke/Grad, za "spravo", navsezadnje, med tipsko subkulturo avtonomnih con, umetnicami, umetniki iz "neodvisne" sfere, hišami sodobnih umetnosti in izbranimi polji bodočega hrama popularne kulture. Tudi o tej "znotrajkulturni" temi je jasno in glasno spregovorila beseda s tovornjaka, ki je stimuliral povorko na pohodu za mir - eden izmed hip-hoperjev se je namreč v svobodnem slogu ostro ogradil od kolegov, ki sta s kvazisocialnim občutenjem, jadikovalno-dušebrižniško in še za mal denar posnela štiklc na CD albumu za kampanjo Viktorije Potočnik. Svoj potrditveni eho je reper prejel nekaj dni pozneje, ko se je promocijski koncert Žoambo Žoet Workestraa v Menzi pri koritu končal z nagovorom proti gradnji novega štadiona. Drugo je precej nujnejše. In da bralstva po nepotrebnem ne posiljujemo več z volitvami - z vsakdanjimi napori obeh avtonomnih con, s samoorganiziranostjo aktivističnih celic, ki so z izjemnim občutkom za produktivno improvizacijo pognale v tek mobilne avtonomne enote proti Natu in za svobodo gibanja v mestu, se je pokazalo, da znamo na tem območju živeti, lenariti in delati povsem sami. Kulturna politika pač ni nobena velika umetnost, če gre ljudem za to, da se imajo dobro in uživajo v svojem mestu. Potem se celo radi vračajo vanj in jim ne postane slabo že na Šentilju, ko na plakatih uzrejo prvo predvolilno faco.