Potovanja razširjajo obzorja

Spominjam se, da je nekoč v Berlinu neka nadobudna novinarka poljskemu režiserju Wlodzimierzu Staniewskemu rekla nekaj takšnega: "Vi ustvarjate v majhni poljski vasi Gardzienice, na obrobju velikih mest in velikih dogajanj, kjer ste zgradili svojo varno in od sveta izolirano komuno. Ali ne gre za to, da se pravzaprav bojite sveta in konkurence?" Pa ji je odvrnil nekako takole: "Ne, ne bojim se sveta. Že Pessoa je rekel, moja vas je moje vesolje. V malih Gardzienicah se srečujem s popolnoma identičnimi problemi, kot so prisotni po velemestih sveta: revščina, diskriminacija žensk, nasilje v družini ... Gardzienice so svet v malem."

Gledališka skupina Gardzienice je ena izmed zelo redkih skupin, ki ne hlepijo po potovanjih, če odmislim ekskurzije po različnih državah in celinah sveta, na katerih proučujejo ljudsko glasbo. Vendar jih je za gostovanje treba dobesedno prositi. Popolnoma diametralno nasprotna zgodba od zgodb tisočev umetnikov, ki ustvarjajo po svetu in si želijo svojo umetnost predstaviti na tujih in zanje še "neosvojenih" odrih. Sodobni umetniki so Kolumbi, ki poskušajo zaneseno in strastno, včasih celo histerično odkrivati še neobljudena ozemlja in jih zaznamovati s svojo umetnostjo.

Umetnik našega časa si obeta, da bo njegovo ustvarjanje, predstavljeno v tujih državah in tujih kulturah, v novem kontekstu preseglo lokalni pomen in postalo referenčno za širšo skupnost. Sicer pa so umetniki popotniki že od nekdaj. Že v srednjem veku so aktivno potovali in s svojo duhovno kapaciteto zaznamovali svet, spomnimo se kultnih popotovanj nemških romantikov po Grčiji in Italiji, ki so močno opredelila njihov svetovni nazor in literaturo, pa še bi lahko naštevali. Potovanje je bilo vselej tesno povezano z identiteto umetnika. Kot vir navdiha, razširjanje obzorij in možnost za dragocena srečanja s sebi podobnimi.

Nekoč sem brala posrečeno reportažo o življenju Gregorja Strniše, ki se je menda prav redko in zelo nerad ločil od domače hišice v Rožni dolini. Že kratke počitnice v Rovinju so ga menda popolnoma iztirile, ko pa se je odpravil na štipendijo v ZDA, je z vlakom bojda prišel le do Jesenic in se hitro vrnil domov. Vendar so umetniki, ki prožnost duha ohranjajo kar doma, kjer se jim razodeva vesolje, zares redki.

Kar nekako se nam zdi, da potovanje in spoznavanje tujih kultur za evropskega umetnika našega časa ni nobena težava. O položaju umetnikov v kulturah zunaj Evrope si ne upam soditi, ker jih res premalo poznam, zato bom ostala kar na stari celini. Tudi umetnikom je na voljo čarodejstvo novih tehnologij, ki v kratkem času omogoča dostop do vseh mogočih informacij. Vendar si umetnik, ki deska po internetu v Sarajevu, Sofiji ali Ljubljani in pošilja elektronska sporočila ljudem po svetu, s katerimi se osebno še nikoli ni srečal, da bi jih navdušil za sodelovanje, ne more prav dosti obetati. Osebna poznanstva in obiski drugih dežel ostajajo nenadomestljivo sredstvo za vzpostavitev komunikacije med evropskimi umetniki.

Ravno potovanja, ki so za umetnika tako duhovna kot praktična potreba, pa si v današnji Evropi lahko privoščijo predvsem tisti, ki ustvarjajo v gospodarsko stabilnih državah z visokim standardom, kjer so jim na voljo različne štipendije in fundacije, ne nazadnje pa tudi možnost, da svoje ustvarjanje "pretopijo" v neko omembe vredno tržno vrednost. To pomeni, da je mobilnost predvsem privilegij Zahodne Evrope.

Pred kratkim sem se pogovarjala z bolgarskim režiserjem, ki prav zdaj ustvarja v Ljubljani. Povedal mi je, da je umik Sorosa - tega po novem zanimajo predvsem teritoriji zunaj Evrope - prizadel marsikaterega bolgarskega umetnika. Kajti ravno Soros, avstrijska fundacija KulturKontakt in Goethe Institut v Bolgariji so osrednji viri, ki so bolgarskim umetnikom omogočali, da so sploh pomolili nos v kakšno drugo državo. Podobno zgodbo so mi v Koebenhavnu zaupali Makedonci. Njihov Soros je bil nekakšno kulturno ministrstvo v senci, brez katerega bi bila tamkajšnja kulturna pokrajina resnična puščava. Temu je sledila še zgodba o pravi kalvariji, ki so jo morali prebiti, da so sploh prišli na Dansko. Mukotrpnemu iskanju sredstev za pot je sledilo še bolj zoprno pridobivanje vizumov, dobili pa so jih lahko le od začetka do konca simpozija, želja, da bi na Danskem ostali še kak dan ali dva in opravili še kakšen obisk ali ogled, je bila pri priči zavrnjena. Podobne zgodbe je izkusila večina umetnikov z območja nekdanje SFRJ. Tudi na zadnjem srečanju umetnikov in producentov, ki delujemo v okviru mreže IETM (Informal European Theatre Meeting), smo ugotovili, da je na naših srečanjih udeležencev iz Vzhodne Evrope vedno manj. Čeprav obstaja možnost, da mreža Vzhodnjakom pokrije polovico stroškov, so obeti, da bodo preostanek izbrskali doma, malo verjetni.

Odprtost vzhodnoevropskih meja je zgolj privid. Vzhodnoevropski umetniki so večinoma figure, ki jih po šahovnici premika Zahodna Evropa. In to je za marsikoga edini način, da se partija sploh začne.

Po padcu Berlinskega zidu se je v Zahodni Evropi vzpostavilo kar nekaj programov, ki so spodbujali stike med Zahodom in Vzhodom. Dokler se Vzhodnjaki ne okrepijo. Teh programov je vedno manj, Vzhodnjaki pa se še zdaleč niso tako okrepili, da bi se v tem smislu lahko postavili na svoje noge. Meje Vzhodne Evrope so teoretično sicer odprte, le obubožani vzhodni umetniki jih prestopajo vse redkeje. Spominjam se, kako bedno so se včasih počutili Vzhodni Nemci. Kot nekakšni zaporniki pred večno zaklenjenimi vrati. Občutek, da so vrata sicer odklenjena, a vseeno ne moreš skoznje, nič manj ne zastruplja. Pa ne samo umetnike.