Oprostite, ste rekli, da ste pismeni?

Po spletu okoliščin sem pred nekaj meseci prevzel funkcijo glavnega urednika nastajajoče revije za likovno umetnost, arhitekturo, oblikovanje in fotografijo. Vsako od navedenih področij je že samo po sebi precej široko, še posebej, če si pri obravnavanju specifične problematike ne postavite kronoloških omejitev, se pravi, če se ne odločite le za sodobna dogajanja v posameznih zvrsteh, ampak sežete tudi v preteklost in polpreteklost. Tistih, katerih formalna izobrazba naj bi bila zagotovilo, da bodo o izbranih temah in vprašanjih kompetentno pisali, pri nas ni ravno malo, nasprotno, vse več je strokovnjakov, ki se ponašajo z doktorskimi (tudi večkratnimi) nazivi, da magistrov, raziskovalcev in specialistov z najrazličnejšimi titulami v interni hierarhiji pristojnih institucij niti ne omenjam. Vseeno pa vedno znova ugotavljamo, kako težko je od vse te množice poznavalcev, ki so največkrat plačani predvsem za to, da razmišljajo, dobiti dober, privlačno zasnovan in razumljivo napisan članek, razpravo ali kak drug prispevek, ki ni samo suhoparno naštevanje oziroma povzemanje dejstev, poročanje o kakšnem na novo odkritem podatku ali dolgovezno prepričevanje prepričanih, da so stvari takšne, kot so, ker zaenkrat ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bile drugačne. Če dogovorjeno besedilo po dolgem moledovanju vendarle izprosite, bodite pripravljeni na konec iluzij, da so gospodje doktorji in doktorski kandidati samoumevno vešči tudi slovenske slovnice, pravopisa in osnov stilistike - kar pošteno se boste namreč namučili, da boste tekst, ki obravnava sicer zanimivo temo na razmeroma izviren način, spravili v obliko in stanje, v kakršnih ga boste, ne da bi vam bilo pretirano nerodno, izročili lektorju v zadnji jezikovni pregled.

Kolikor se spomnim, smo se nekje v šestem razredu osnovne šole pri slovenščini učili, da mora imeti "prosti spis" uvod, jedro in zaključek. Vrli znanstveniki, okrancljani z doktorskimi in njim bližnjimi akademskimi naslovi so to poglavje očitno prešpricali, kar so jim ob izdaji spričevala o končani osnovni šoli najbrž spregledali, ravno tako so se verjetno izmuznili temeljitejšemu preverjanju znanja materinščine ob srednješolski maturi, saj bi se sicer ne mogli vpisati na fakulteto. Pa so to fakulteto (in morda še kakšno za povrh) očitno končali, kljub temu, da ne znajo postavljati vejic niti tam, kjer ni odstopanj od pravila ("pred ker, ki, ko, da, če vej'ca skače" so nam vbijale v glavo razredne učiteljice), kljub temu, da ne vedo, kdaj se uporablja predlog "z" in kdaj "s" in kljub temu, da jim je uporaba drugega sklona (rodilnika, genitiva) v nikalnih stavkih nedoumljiva; in so postali magistri, doktorji, znanstveni svetniki, visokošolski predavatelji, direktorji inštitutov in raziskovalnih središč - komajda za silo pismeni, pa vendar nedotakljivi v svoji akademski (pre)vzvišenosti. Komu mar, če so njihovi spisi sračja gnezda in kaj potem, če bi zaradi neznanja pravopisa v osnovni šoli dobili dvakrat podčrtan cvek?

Priznam, zelo slabe volje sem bil, ko sem pregledoval poslane mi pismotvore, a sem stisnil zobe in si vzel čas, da sem jih spravil v kolikor toliko berljivo obliko. Ni mi bilo namreč vseeno, kaj bom dal iz rok, zavedal sem se odgovornosti, ki jo sprejme urednik, ko mora vsebinsko zasnovati in pripraviti publikacijo, ki bo prvič prišla med bralce. A sem hkrati sklenil, da se s tovrstno tlako ukvarjam prvič, zadnjič in nikoli več. Naslednjič bom namreč vsakomur, ki mi bo dostavil tovrstno slogovno in jezikovno skrpucalo, le-tega preprosto vrgel v glavo - ne glede na to, s kako tehtno (aktualno, zanimivo, dobrodošlo) problematiko se v vsebinskem oziru ukvarja. In prav nič se ne bojim, da bom ostal brez sodelavcev. Če se bom morda zameril lokalni nonšalantno pišoči "eliti", mi ne bo težko potegniti asa iz rokava, namreč, obrniti se na kolege v svetovnih metropolah. Z njimi imam bistveno manj zoprne izkušnje: naj živijo v New Yorku ali na Dunaju, v San Juanu ali Tokiu, v Londonu ali Varšavi, naj bodo stari 30 ali 70 let, naj pišejo zajetne knjige ali zgolj kratke časopisne članke - karkoli sem do zdaj njihovega prebral, je bilo napisano jezikovno brezhibno, ob vsej raznolikosti mnenj, stališč, prepričanj, pogledov, vrednostnih sodb... Pa še nobena travma o usodnosti jezika za narodov obstoj jih ne muči.