Bilanca 2002

Bilanca v računovodstvu je zoprna. Vsaj zame. Kar pa še ne pomeni, da ne obstajajo tudi takšni, ki uživajo, ko to počnejo. Ko potegnem črto pod leto 2002, ugotovim, da se mi je - kar se umetnosti tiče - kar fino izšlo. Tudi letos sem, podobno kot zadnjih dvajset let, preživela nekaj spodbudnih umetniških doživetij, ki se bodo znašla v tem mojem pisanju. Je pa seveda moj obračun z iztekajočim se letom popolnoma intimne narave. Zakaj pa ne.

Moja "najpredstava" letošnjega leta je Amelia. Nova kreacija kanadske skupine La La La Human Steps in koreografa Edouarda Locka, ki se je leta 1952 rodil v Maroku in si v svojem razmeroma mladem življenju nabral raznorazne ugledne nagrade, priznanja, viteške naslove in podobno. Za sodobni ples je Lock v bistvu že klasik, ki navdihuje celo vrsto bolj ali manj posrečenih epigonov. Prva predstava njegove skupine Lily Marlene in the Jungle se je zgodila leta 1980, od tedaj pa je njegova pot vodila samo še navzgor. K splošni slavi so svoje prispevala tudi sodelovanja z raznimi popzvezdami. Leta 1988 je v čast praznovanja 10. obletnice londonskega Inštituta za sodobno umetnost koreografiral predstavo za Davida Bowieja in kultno plesalko v skupini La La La Human Steps Louise Lacavallier. Leto kasneje je sooblikoval Bowiejevo svetovno turnejo Sound and Vision in režiral film o tem dogodku. Leta 1992 je sodeloval pri turneji The Yellow Shark Concerts, ki jo je za nemški Ensemble Modern oblikoval Frank Zappa. Sodeloval je tudi z legendarnimi Einstuerzende Neubauten, pa še kdo bi se našel. Ponavadi nam slavni, lepi in bogati niso ne vem kako simpatični. Še posebno, če se spomnim na Locka z enega od partijev, ko so oboževalke dobesedno omedlevale okrog njega, on pa mrtev, hladen, vzvišen kot kakšen bog. Sicer pa osebne simpatije in antipatije z umetnostjo nimajo prav dosti opravka. Kdor zna, zna. In Lock je res mojster.

Lock je kreativna mašina. Koreografira kar več predstav hkrati, za svojo skupino, pa še za raznorazne baletne ansamble, snema in režira filme, fotografira in pripravlja avtorske razstave. Eden od produktov njegovih ustvarjalnih izbruhov je tudi že omenjena Amelia, ki je ravno začela svojo pot, to pomeni, da bo skupina s predstavo obredla zemeljsko oblo, kar bo intenzivno počela kakšni dve leti, potem pa se bo za nekaj časa potuhnila in se zopet pojavila z novo koreografijo. Tako gre to.

Najlaže bo, če Amelio primerjam kar s predstavo Salt, ki smo jo pred nekaj leti videli v Ljubljani. K nam takrat na žalost ni prišla Louise Lacavallier, ki je v dolgih letih postala nekakšen zaščitni znak skupine La La La Human Steps, več kot odlična plesalka, ostra kot britev, hitra kot gazela, z značilno kričeče blond pobarvanimi in v zrak štrlečimi lasmi. Kmalu po premieri predstave Salt je zapustila skupino in se prepustila radostim družinskega življenja. Letos poleti sem jo opazovala, kako je na eni od plesnih delavnic svoje izkušnje posredovala mladim plesalcem, kar med vajo pa je skrbela še za svoja dvojčka, ki sta takrat ravno shodila in ju je bilo povsod dosti.

Skratka, predstava Salt je imela vse značilnosti Lockovega koreografskega opusa. Plesalci z "backgroundom" v klasičnem baletu, neverjetna hitrost, poudarek na duetih, živa glasbena spremljava, plesalke skoraj ves čas na špicah, nekakšna napetost, disonanca med žensko in moškim v paru, občutek, da gibanje ni podrejeno običajnim zakonom gravitacije, občutek, da se dolga, sloka ženska telesa lomijo. V odnosu med moškim in žensko je Amelia pravo nasprotje. Skoraj dveurna koreografija brez premora, kar je v bistvu redkost, ubranost plesnih parov, ravno tako živa glasba - violina, klavir, čelo in vokal - subtilni skupinski prizori, občutek, da plesalci po odru premikajo svetlobo, čeprav jim luč v resnici sledi. Nepozaben solo moškega v sivi klasični obleki, obutega v ženske baletne copate, ki pleše na konicah prstov. Skoraj popolno.

Med "najpotovanja" lahko uvrstim kar decembrski obisk Pariza. Pariz je trenutno prizorišče zanimivih razstav. Med najodmevnejše se uvršča Manet-Velazquez, ki skuša pokazati, kako so Španci vplivali na francosko slikarstvo 19. stoletja. Nič manj pozornosti ne zbuja projekt Matisse-Picasso; slikarja sta se menda medsebojno občudovala, vendar ne brez pridiha ljubosumja. Lucian Freud je pripravil predstavitev angleškega slikarja 19. stoletja Johna Constabla, ki obsega dvesto del, pred Musee du Luxembourg pa dolga vrsta čakajočih, ki se od jutra do večera vije po pločniku pred galerijo, opozarja, da so v notranjosti poslopja na ogled dela Amadea Modigliania. V muzej mode in tekstila so privlekli obleke Jackie Kennedy, ki jih je nosila v času, ko je stanovala v Beli hiši, isti čas pa opeva tudi največja razstava, ki je bila kadarkoli pripravljena v čast kakšnemu glasbeniku, razstava osebnih dokumentov, plošč in osebnih predmetov Jimija Hendrixa. Množice čakajočih pred galerijami so tolikšne kot pri nas pred trgovskimi centri, kar je zelo spodbuden občutek. Med obiskovanjem plesnih predstav sem si lahko utrgala čas le za retrospektivo Maxa Beckmanna v Centru Pompidou, njegova grozljivo groteskna fantazija pa gledalcu teh mojstrovin dobesedno jemlje dih. Beckmann je menda med Francozi dosti manj znan kot npr. v našem kulturnem okolju.

Čeprav med Parižani kar naprej krožijo zgodbice o terorističnih napadih, ki naj bi se obetali pred silvestrovim, so polna tudi vsa gledališča. V samem Parizu sem si ogledala celo vrsto zanimivih koreografij najmlajše generacije francoskih plesnih ustvarjalcev, ki je prav zanimivo "odštekana". Povedali so mi, da je pri njih položaj ravno obraten kot pri nas. Lahko se pohvalijo z množico prostorov za vaje, primanjkuje pa jim gledališč, kjer bi uprizarjali predstave. Obiskala sem tudi gledališča v pariških predmestjih, ki jih lokalno občinstvo polni do zadnjega kotička. Na sporedu so predvsem hip-hop predstave, navdušeni obiskovalci pa jih prekinjajo s huronskimi aplavzi. In ko sem se ponoči s predstav po Elizejskih poljanah skozi bleščeč drevored vračala na Montparnasse, se mi je za hip zazdelo, kot da bi zares prišla na oni svet.