Županja & holding na ekskurzijo!

Njegovim prebivalcem ne pravijo brez razloga gatos (mački), saj le bolj ali manj zmedeni tuji turisti in poslovneži, ki jih španski partnerji ravno tistega dne niso povabili s seboj, skušajo večerjati pred deseto zvečer - tedaj (ali v najboljšem primeru pol ure prej) se restavracije šele odpirajo, priporočljivo pa je vsaj kakšno urico, preden se napotimo vanjo, prebiti za točilnim pultom kakšnega bara ob aperitivu in domiselnih prigrizkih, ki vzbudijo zaresen apetit. Znamenita movida, strasten, razgiban in učinkovit preplet intelektualnega prebujanja in klubskega dogajanja, ki je zaznamoval utrip španske prestolnice v 80-tih letih minulega stoletja, resda ni več v zenitu, toda sledi, ki jih je vrezala v mestno tkivo, so neizbrisne.

V njenem vzdušju so se kalili premnogi danes svetovnoznani ustvarjalci, od filmskega režiserja Pedra Almodovarja do slikarjev kot so Miquel Barcelo, Ferran Garcia Sevilla in Jose Maria Sicilia, preporod sta doživela glasba in gledališče, nastal je ARCO, mednarodni sejem moderne in sodobne umetnosti, ki ga poznavalci uvrščajo med pet najpomembnejših tovrstnih prireditev v Evropi, iz pregnanstva so se vrnili številni umetniki in intelektualci, ki jim je bil gorak Francov fašistični režim, ter se intenzivno vključili v graditev široko odprte, sproščene družbe, h katere razcvetu sta nesporno največ pripomogli sijajno usklajeni intelektualna radovednost in hedonistična življenjska naravnanost. Caudillo in njegova proslula guardia civil sta ob izdatni podpori katoliških mračnjakov s trdo roko preprečevala vsakršno nekonvencionalnost v ustvarjanju in obnašanju, dokler ni sredi šestdesetih pod pokrovom represivnega lonca začelo kipeti, a potrebno je bilo še kakšno desetletje, da je dejansko prišlo do sprememb: 1973 je baskovska ETA (ob skoraj nedeljenem odobravanju velike večine Špancev, kar za njene kasnejše akcije seveda ne velja več) v atentatu ubila admirala Carrera Blanca, Francovega premiera in potencialnega naslednika, 20. novembra 1975 pa je Matilda končno pokosila tudi osovraženega diktatorja. Mladi kralj Juan Carlos I. je s svojega prestola na stežaj odprl vrata demokratizaciji, zlasti pa se je priljubil svojim podanikom, ko je 1981 odločno preprečil poskus državnega udara, ki se ga je na skoraj operetni način lotil teniete coronel Tejero (po naključju sem bil tedaj na Mallorci in skupaj z domačini prek televizijskih zaslonov spremljal oficirčkovo 24-urno mahanje s pištolo med poslanci v cortesu, španskem parlamentu, kjer je zadrževal poslance za talce). Uveljavitvi politične demokracije je sledil gospodarski napredek, ki posebej v zadnjem desetletju daje takorekoč na vsakem koraku vidne rezultate. Ko se peljete z letališča Barajas proti središču Madrida, na nekdaj pustem in praznem prostoru vsakič ugledate nova stanovanjska naselja in poslovno-proizvodne komplekse, ki so jih zasnovali bodisi (izjemno nadarjeni in inventivni) domači, bodisi ugledni tuji arhitekti, v samem centru je zrasla vrsta eminentnih kulturnih ustanov, med katerimi najbolj izstopata Centro de Arte Reina Sofia in muzej Thyssen-Bornemisza, z železniške postaje Atocha vozijo hitri vlaki AVE (do 400 km oddaljene Cordobe, na primer, potrebujejo le uro in tričetrt), vztrajno se širi mreža podzemske železnice... Napredek pa ni značilen samo za prestolnico, nova kulturna središča, muzeji in stanovanjske četrti vznikajo tudi v "provincah" od Baskije na atlantski do Malage in Valencie na sredozemski obali - arhitektom v Španiji očitno zlepa ne bo zmanjkalo naročil, predvsem pa nihče izmed njih ne jadikuje in se ne obremenjuje s travmo "katalonskega Plečnika" Gaudija, ampak pogumno živijo svoj čas in drzno zrejo v prihodnost.

Zakaj sem pravzaprav začel današnje pisanje z evokacijo madridskih noči? Ker se mesto ponoči ne samo zabava, ampak tudi dela: ne zgolj z gledališči, koncerti, bari, restavracijami, diskotekami, klubi in kar je še storitev za ponočnjake vseh vrst in baž, temveč tudi z mestnimi službami, transportom, komunalo, skratka, s tistim, za kar ne skrbijo podjetni posamezniki (lastniki, upravljalci lokalov), pač pa mestna oblast s svojimi pristojnostmi oziroma z javnimi službami. Ko se v prvih urah (ali pa ob svitu, prav vseeno je) novega dne napotiš spat, komunalci skrbno in natančno čistijo ulice in pločnike, tako kot sredi dopoldneva ali popoldneva, hodniki in peroni podzemne železnice so brez enega samega odvrženega papirčka - pa smo v "južni" deželi, kjer naj red in čistoča ne bi bila ravno med prioritetami! Temu se preprosto reče kultura - prava, zaresna, vsak dan, vse dni v letu, brez nekrofilske burke, kakršna je na Slovenskem zapovedan "kulturni praznik". Morda ne bi bilo slabo, če bi si nova ljubljanska županja - prejšnja je Ljubljano spremenila v eno najbolj zanemarjenih prestolnic zahodno od Urala - s "holdinškim" spremstvom omislila strokovno ekskurzijo v Madrid, da bi se podučila, kako je treba skrbeti za mesto, pa naj gre za delovanje ustanov ali za zunanji videz prestolnice. Meščani ji ob ukrepih, ki bi morali takšni ekskurziji slediti, v ta namen porabljenih sredstev zagotovo ne bi šteli v zlo.