Kenguru in didžeridu

Čeprav sem v Ljubljani, sem zadnje tedne z mislimi in akcijami predvsem v Avstraliji. S kolegi pripravljamo cel kup programa, ki bo v Ljubljano pripotoval iz Avstralije. Nikoli si nisem predstavljala, da bo ta celina name napravila takšen vtis. Obiskala sem jo samo enkrat, na pragu novega tisočletja. Avstralci v Adelaidi vsaki dve leti pripravijo festival, na katerem pokažejo "the best off" teatra, kar ga premorejo. Tega pa je kar nekaj. Poleg tega se tam bienalno, februarja - ko tukaj zmrzujemo kot polite kure, oni pa se pražijo na 40 stopinj C - dogaja bajen mednarodni gledališki festival, na katerega vabijo glamurozne izdelke iz Evrope. Sama sem doživela recimo opero Pisma Vermeerju v režiji Petra Greenawaya, v kateri je pela cela horda opernih pevk, ki so se med predstavo v nabuhlih krinolinah sprehajale po ogromnem bazenu, poleg tega pa je na sceni ves čas še grozljivo deževalo. Vse skupaj je bilo prvovrstno estetsko doživetje, za katerega so Avstralci menda odšteli milijon ameriških dolarjev, kar je za naše revne kulturniške malhe popolnoma nepredstavljivo. Takrat sem v desetih dneh spoznala kar nekaj zanimivih ljudi z avstralske kulturne scene in nekateri izmed njih sedaj, po treh letih, prihajajo v Ljubljano.

Med zanimivejše spada David Pledger s skupino Not Yet It's Difficult (NYID). NYID igrajo predvsem na prostem ali pa na prizoriščih, kot so stare tovarne, opuščena poslopja, ulice, avstralska puščava. Nikoli ne bom pozabila predstave Training Squad, v katero je Pledger vključil profesionalne športnike iz malo bolj fotogeničnih disciplin, predvsem gimnastike in borilnih športov. Predstava opozarja na fanatizem v avstralskem športu, ki z ekstremnim načinom življenja in dela pridobiva fašistoidne razsežnosti. Gonilo vseh teh športnih igric seveda že dolgo niso več plemenite ideje, ampak sponzorski in siceršnji kapital, ki obvladuje športno sceno. V predstavi športniki terorizirajo in na koncu tudi grozljivo premlatijo svojega kolega, azijskega člana njihove reprezentance. Res je, da so v Avstraliji sanjsko lepa drevesa, da je trava zelena veliko bolj kot v Evropi in da namesto golobov z veje na vejo letajo eksotične papige, res pa je tudi, da je tam na političnem prizorišču, kot povsod po svetu, ogromno raznorazne svinjarije v obliki rasizma in zatiranja aboridžinov, s katerimi naj bi končno dosegli spravo, kar je seveda prej politični bla bla kot kaj resnega. Na srečo del avstralskega teatra - dosti bolj inteligentno in intenzivno od slovenskega na primer - reflektira družbeno stvarnost, v kateri deluje. Training Squad na žalost ni več v obtoku, zato pa Pledgerja pričakujem s predstavo Scenes of the Beginning from the End, ki obravnava življenje t. i. malega človeka, jaz bi ga raje poimenovala "človek, ki ne spada v nobeno od privilegiranih elit", ki živi na periferiji velikih avstralskih metropol in sanja o tem, kako perfektno bi se bilo preseliti v velemesto. Ko se preseli tja, seveda takoj postane samo še bedna in nepomembna številka. Pledger občinstvo seli s scene na sceno, komad pa je izvorno uprizoril na nekem ogromnem parkirišču v Melbournu.

Kulturna predstavitev Avstralije je seveda nemogoča brez kultnega Stelarca. Lani ga je Maska predstavila z zanimivo monografijo, sicer pa so ga že gostili v Mariboru in Ljubljani. V galeriji Kapelica se je nekajkrat pojavil z odličnimi predavanji, na zadnjem, ki sem ga obiskala, je razglabljal o tretjem ušesu, ki naj bi si ga vsadil na glavo, jasno pa je, da s tem ušesom ne bi nič slišal. Stelarc je znan po svojih Suspenzijah, performansih, v katerih je, pripet na kavlje, visel v različnih urbanih pa tudi bolj naravno neokrnjenih okoljih. Zadnje čase ga fascinira tehnologija, ukvarja se z robotiko in takšen je tudi performans Eksoskelet, "koreografija" 600-kilogramskega šestnožnega robota. Upam, da se bosta Stelarc, ki ima še vedno samo dve ušesi, in robot res pojavila v Ljubljani, kajti Stelarc je genialen in sočasno hudo čuden ptič, ki mu moramo zadnje mesece po elektronski pošti vsak dan pošiljati prijazna sporočila, da slučajno ne bi pozabil priti, kar se mu bojda pogosto dogaja. Sicer pa je Stelarc avstralski umetnik, ki intenzivno obvladuje svetovno sceno, podobno kot Nick Cave ali Lloyd Newson (skupina DV8).

Poleg moške družbe pričakujem še Robyn Archer, eno izmed poglavitnih šefic avstralske kulture. Robyn je glasbenica, specializirana za Brechta, umetniška voditeljica najpomembnejših avstralskih gledaliških festivalov in lezbična aktivistka. Avstralija jo je za njeno angažirano umetniško in producentsko delo okronala z raznoraznimi visokozvenečimi titulami, kar pa je nikakor ni zmešalo v tem smislu, da bi postala kulturnica, ki komurkoli leze v rit. Ženska brez kompromisa počne točno to, kar se ji zdi edino etično in pravilno.

V veliko veselje mi bo ponovno srečanje z Raimondom Cortesejem, mladim pisateljem italijanskega rodu, ki bo vodil delavnico za vse, ki si želijo pisati za gledališče. Raimondo je luciden in njemu se imam zahvaliti, da sem Avstralijo med tistim kratkim obiskom spoznala malo bolj poglobljeno kot navaden turist. Povedal mi je, da se je skupina evropskih in ameriških znanstvenikov nekoč srečala z nekim aboridžinskim plemenom. Med dosežki naše civilizacije so se pohvalili tudi s tem, da smo v 60. letih obiskali Luno. Aboridžini so jih menda prav debelo pogledali in začudeno vprašali: "Pa kaj je to takega? Naš šaman gre tja dvakrat na teden." Super ilustracija za tipično evropsko in ameriško samovšečnost.

Sicer pa mi veselje nad Avstralijo in življenjem nasploh bistveno greni misel na vojno v Iraku, ki se nenehno vpleta v vse, kar počnem. Kar naprej razmišljam o tem, da tudi tam živijo ženske z otroki, kakršen je moj sin. Skupaj z njimi preživljajo smrtni strah. In to je daleč najpomembnejša stvar tega trenutka. Najgrozljivejša resnica človeštva.