Za totalno nepokorščino

Gospodična (nezainteresirano; poznavalsko; žaljivo): "U, lej-lej, tisti protestnik tam ima pa raybanke!"
Protestnik (skulirano; prostodušno; definitivno): "Ja, ukradel sem jih ameriškemu pilotu. In to v zraku, med poletom!"

Zakaj bi odsihmal sploh še pridodajali, naj bo nepokorščina "državljanska"? S fantomi se pač ni ubadati več ko toliko. Kdo pa sta to "državljan" in "državljanka", ko njuna lastna označba postaja žaljiva, neprimerna, odveč? Ni nam do takšne igre, takoj pa smo za igrivost. Utopičen telos je - kadar je dovolj fokusiran, organiziran, etičen - veliko-veliko močnejši od konstrukta po imenu država, od tiste kaotične, profane, ljudomrzne mašinerije tam nekje daleč za obzorjem dojemljivih človeških strasti, katere cilj je, da ti navsezadnje odvzame vsakršno ljubezen - do domovine, staršev, upokojencev, študentske populacije, delavstva, sindikatov, mimoidočih, slepih, gluhih, mrtvih. Omahljivim tudi do samega sebe, da potem prisežejo izkoriščevalskemu sistemu. Vsega tega ni več. Instinkt imajo, kakor vemo, živali in njim rabi za točno določen namen, mi imamo telos, nezavedno kot prekrasno zloščeno dizelsko lokomotivo, kontingentna pulzija nas žene, mi smo namreč "samo" ljudje. In zdaj smo sami, ponosni, pokončne, zdaj se šele dobro začenja, to je čas prihajajoče brezpogojne ljubezni, brezkompromisne kritike med brati in sestrami. Do konca! Ni delitve na "moške" in "ženske", na "mlade" in "stare", delitve dela, "zasebnega" in "javnega", power game, hierarhije, obrekovanja, konzuma, biologizmov, drugih -izmov, voditeljev ... Za vselej smo presekali simbolno popkovino. Slovenija? (oziroma za koga kako drugače poimenovana formalistična farsa) - kaj takšnega ne obstaja, tega ni. Imaginarij je razkrinkan, demokracija pokopana. Komur ni bila vzeta vera že prej, pa si je v samotnih, redkih druženjih utiral, utirala trnovo pot od spodaj, z neposrednimi odločitvami, s potrpežljivim učenjem, izbiro, ta je prejšnje dni z motnimi očmi zgubil poslednjega malika v okolju, ki noče odrasti in si očitno ne želi biti samostojno. Velikodušno smo jim ponudili poslednje upanje, kamarilji, kanček naivne prizanesljivosti smo podali kliki, da bi kdaj še dihali srečno in zadovoljno, vse prebivalstvo skupaj v posebnih okoliščinah, znali izbrskati svoje lastne misli, jih reflektirati in gojiti svoj ubrisan humor. Po novem bo vse tako, kot je marsikje drugod. Naj imajo svojo zapacano tvorbo, ki se kliče "zahodna civilizacija", mi gremo naprej s svežo strategijo, iščoč etiko, misleč na tri tisočletja svobodoljubnih prispevkov, ki so zgolj in samo naši. Naši teksti, naše knjige, naša misel, naši bratje, naše sestre. Oni drugi nimajo z njimi prav nič, še več, oni drugi sploh ne vedo, za kaj gre v življenju, zato se oklepajo oblasti, osebnih koristi in izkoriščevalsko-plenilskih praktik.

Tri reči ubijajo revolucionarnega duha: Nenadna "odločitev" (čigava le?), da je "vse mirno" in gremo lahko nazaj v službo in v šolo. Tretja nevarnost je v morebitnem ustanavljanju stranke. Vse to je dobesedno korak nazaj. Mi ne gremo nikamor nazaj (" ... zaspi nazaj in spi naprej, ..." pravi v neki pesemci Milan Jesih), iščemo novih, svežih oblik, smo obenem znotraj in zunaj, množica nas, ki smo navidez out, a nam radi nevoščljivo podtaknejo, da se gremo modne trende, ne vedoč, kaj bi pravzaprav storili, storile. Mar res? Dela je vendar tako veliko, in če bo dobro usklajeno z zabavo, bomo imeli do njega neskončno veselje. Začnimo doma, pa najsi je to v klubu, jedilnici, na vrtičku, kolesu, sprehodu ali v spalnici. Zavedajmo se, da nas je zmerom več, spoštujmo razlike in odločno terjajmo skupen bottom line, bliskovito prepoznavnost, iskro v očeh, hraber korak, smelo hrbtenico. Ne nasedajmo medijski propagandi - anarhistke, anarhisti smo bili, smo in bomo povsod: v avtoličarski delavnici, na ulici, na univerzi, s trombonom na odru, med plemstvom, po skvotih, na kmetih, v vojski, na tržnici, v vesolju, povsod. Po potrebi vso svojo populacijo zberemo na enem mestu ali pa se razpršimo v kreativno osamo. Smo navzoči ali odmaknjeni, ko soustvarjamo svojo strukturo, ki se je tako zelo bojijo. Beremo "svoje", pa tudi Barthesa, Althusserja, Roso, stripe, vohunske romane, gledamo tako b-filme kakor umetnostne prispevke, poslušamo klasično glasbo, avantgarden jazz, hardkor, revolucionarne komade, produktivno elektroniko, Brazilijo in nojz, pojemo, plešemo, malamo, se ljubimo, kažemo čustva in intelekt, znamo se obnašati brez bontona, ne gojimo egotripov, imamo kače, pse, mačke ali insekte, bolezni, alergije, pa niso "naša last", imamo vse in nič hkrati, teorijo in prakso, koncept in spontanost, svoj Balkan, veliko, ravno prav enigmatično mediteransko tradicijo in svoj zelo bogat notranjezunanji svet. Kako spodbudno je to, kakšno izhodišče! Zbrani smo iz slabo poznanih krajev, ki pa jim nikakor ni tuja socialna preteklost, in bolj ko hočejo prekrojiti njen nekdanji obstoj, močnejši, močnejše smo. Solidarnosti, tovarištva, veselja, iskrenosti, odkritosti in nepodkupljivosti se ne da vzeti. To namreč niso samo besede, to so naša vsakdanja, premišljena, predebatirana, odločna dejanja, in če bo treba, jih bomo branili, branile do smrti. Vsi smo enkratni, enkratne; če nismo enaki med seboj, se ne gremo, in če ni za vse, potem ni za nikogar. Etika = politika = sociala = kultura = pravo. Naša želja želje je silovita, demontira sleherno pametno bombo in razoroži vsakogar, ki ni toleranten do nas, neskončno tolerantnih. Antinato je samo en del gibanja, mirovništvo prav tako - kakor je, vzemimo, feminizem tisto, kar je samoniklo vpisano v svetlobo našega družbenega bivanja. Težave rešujmo sproti, zaplavajmo med diskretnostjo, hrupom, konspiracijo in jasno besedo. Nihče, prav nihče nam ne more vzeti naše skupne enkratnosti. Živel transnacionalen anarhistični boj, ljubi tovariši in tovarišice!

(spisano v pozdrav I. balkanskemu anarhističnemu knjižnemu sejmu, Ljubljana)