Protifašističen posluh

Na simpoziju se je trlo občinstva. Takšna izjava sodi v okolja, v čase, ko je teorija beležila in načrtovala svoje lastne sprotne učinke, bila zdaj z njimi enovita zdaj zajemala sapo iz njihove spodletelosti, a se je obenem rada iskreno trudila, da "postane materialna sila" (Marx). Ko teoriji, skratka, imanentno nikakor ni šlo slabo, zlasti pa ji ni bilo pretirano mar za posvetno slavo in personalno interesno vmešavanje v oblastna (univerzitetna; občeinstitucionalna; "kulturnozgodovinska"; tržna) razmerja. Danes se le redko kdo udeleži simpozija, če se hkrati s simpozijem ne najavljata in oglašujeta še uporabna vsebina in dopadljiva forma; vse polno je "simpozijev", ki so videti kakor tečaj večerne psihologije, zbor zombijev, dopisna botanika ali pa goebbelsovska terapija o kozmetiki duha. Po vsebini in po formi sta torej zmerom bolj na delu kalkulacija in udobje, dve človeški vrlini, ki pa sta na simpoziju, če je le-ta količkaj zvest sebi in svoji produktivni baži, rezervirani izključno za pretkan disput in nemoteno peristaltiko. Rabo kalkulacije in udobja zunaj simpozijskega prostora tedaj toplo odsvetujemo, ker je - dobesedno - "zloraba položaja", prehitra olajšava slabo omikanih.

"Ne dobro, temveč slabo je predmet teorije," zapiše Theodor Wiesengrund Adorno v filozofskem fragmetu "Za Voltaira". In slabo za teorijo, ki v tem in takšnem predmetu ne vidi več priložnosti zase. Tudi zato teorije skorajda ni in je nikdar ni bilo prav v izobilju; kdaj pa kdaj se zazdi celo, ko da rada pretirano hlini svojo lastno marginalnost. Nič hudega, tudi petošolska ljubezen ti je svojčas zašepetala, da te bodo imeli manj radi in boš pisal žalobno, če boš preveč bral Kafko. Če si, pred tem, pri trinajstih slišal igrati Cecila Taylorja, je ovinkov toliko več, a imajo vsaj ustrezno utrjene bankine. Še tak optimizem pač ne da humorja, komur olajševalnih spoznanj ni razbrati iz plodnih praznin. In, povedano za zaljubljene v politično nekorektnost, jezik ni nikakršno orožje, če ne znaš brati. - Kako je mogoče, da se je na simpoziju o mislecu, čigar jezik terja tako subtilnost in napor kakor prepuščanje in imaginacijo, za navrh pa tudi pogostoma vleče na plano pozabljene dileme, zapolnjene strahove, odčarano srečo, boleče dvome, malo odgovorov, polno vprašanj, obilje komaj oprijemljivega, a nenehno prezentnega materiala skoz negativno dialektiko, zbralo toliko ljudi? Obfakultetna vnema? Očitno. Zgodovinski spomin? Pogojno. Osebna poznanstva z referirajočimi? Vsekakor. Recenten (Studia humanitatis, 2002) prevod Dialektike razsvetljenstva, ki jo pokojni stoletnik spiše leta 1944 skupaj z zvestim prijateljem Maxom Horkheimerjem kot gorjupo resnico, elegantno razklan spomin na svetle tekovine zadnjih stoletij "zahodne civilizacije"? Upamo srčno. "Uka žeja?" Naposled? Kaj popelje poslušalko, poslušalca v Ljubljani danes poslušat osem izvajalk, izvajalcev, da jim osem ur govorijo o Adornu? Nikakor nam ni razumeti, kaj koga pritegne na simpozij o posmrtnem življenju, toda udeležbo na njem lahko vsaj utemeljimo, saj so pričevanja, empirija, opcije na dlani. Zlahka dokazljive tudi skoz sam Adornov aparat, če je le treba.

Pa tvegajmo. Množično in budno občinstvo si je zaželelo, seznaniti se z brezkompromisnim kritičnim mislecem, čigar nepopustljivo "mišljenje je samo delovanje, neka oblika prakse, ki je bližja spreminjanju kot ona, ki v imenu prakse le uboga". Če to komu zveni kot parafraza, ta še nima dovolj (težav). Upa tam, kjer je upanje že davno usahlo, ne vidi in ne sliši. Pocestno fingiranje zgubljenih duš in celoten new age sta nevarnejša od religije, ker spretno prikrivata dokumente, svojim vernikom, vernicam pa ponujata na videz oprijemljivejšo, trdnejšo zmedo, kot je cerkvena. Ko je kritična teorija družbe napovedovala, svarila in beležila, kako sovražnik strnjuje sile, si ni mogla zamišljati, da bo sovražnik to storil s toliko vloženimi sredstvi za unifikacijo, v tako kratki periodi, in da bo beg, ki bi mu ne mogli očitati eskapizem, za premnoge tako težaven, odločitev finalna. Kapital je poslej samo še finančen, simbolnokapitalnega balasta ni več, vsaj v javnosti ne, že tako ali tako vprašljiva vloga kulturnega kapitala pa je dodatno zničena skoz nakano, ki ji je zdaj-zdaj uničiti celo njegovo oholo, samopašno, nacionalno, avtoritarno, egomansko noto. Bolj ko se neoliberalne ekonomije izolirajo, bolj ko blefirajo s svojim nasmejanim psihološkim osebjem in neproblematično preteklostjo, več vojske jim rabi za dokazovanje moči v tistem pompoznem razdobju, ki mu - historično - vedno znova in že tolikerič pravimo "zadnji stadij kapitalizma". Stvar, ki je očitno jasna tudi Clintu Eastwoodu (gl. izjemno pomemben film Skrivnostna reka!). Eastwood se je v zadnjih 35 letih od nosilca radikalno osamljenega pogleda naredil do politično radikalnega osebka. Ker je to postoril skoz art brez odvečnih artizmov, toliko vredneje. Biti impliciten, dostopen in obdržati raven, tudi to obvelja.

V plejadi teorije izza nedavnih treh tisočev let, ki danes krepi naše gibanje in ki strumno stoji za nami tudi na tisti večer, preden se razlasti materialen svet, preden družbena krivica zadobi status zgrešene, umetne, vsiljene vrednote, je Th. W. Adorno med onimi, ki dajejo daljnosežno upanje brez iluzij, srečo brez fatalizma. Ali kakor je v Gromko lucidno pozval motto k simpoziju Delavsko-punkerske univerze: "Toda nedokončanost in zavedanje te nedokončanosti je [tudi še] poteza tistega mišljenja in natanko tistega mišljenja, s katerim se splača umreti." (Dialektika razsvetljenstva)