Veliko hrupa za malo pravic

Slovenska družba (samo ta me tukaj zanima) je hudo konzervativna institucija. Vsaka strukturna sprememba - že grožnja, da bo prišlo do nje - sproži vznemirjenje, ki se lahko stopnjuje do besnila. Tudi če je sprememba v praksi že izvršena in gre samo za to, da bi jo priznali, poimenovali, formalizirali. Celo če bi sprememba ustregla konzervativnim interesom. In včasih se zdi, da tudi če staro stanje ne ustreza nikomur in bi sprememba koristila vsem.

No, ali zadnje res drži, je vprašljivo. Sprememba grozi podreti red, ki smo ga vajeni, in to je vedno tvegano, še zlasti če ogroža naš družbeni položaj ali kakšno za nas pomembno razmerje. Zato bo naš prvi refleks, da jo onemogočimo.

Natanko to sporoča SLS v svoji izjavi o registrirani partnerski skupnosti (istospolnih parov). Iz njihove zahteve, da mora med vsemi možnimi oblikami partnerske skupnosti zakonska zveza moža in žene obdržati privilegiran status, lahko sklepamo, da jim ravno zakonski stan daje "družbeni položaj". Zahteva je zelo podobna tisti, da mora biti katoliška cerkev privilegirana organizirana religija na Slovenskem; nič čudnega, saj imata skupen vir.

Motili bi se, če bi domnevali, da bodo vsaj homoseksualni člani in članice SLS naklonjeni istospolnim porokam. Ne, njihova vrednota je še vedno zakonska zveza moža in žene, ne glede na to, kako dejansko živijo. Še zlasti visoko jo cenijo, če je ne dosežejo: "Žal mi ni bilo dano ..." Če pa se hočejo poročiti, kakor je treba, se morajo zelo potruditi, in še bolj potem, da ohranijo videz zakona. Zato že ne bodo dopustili, da bi kdo razvrednotil njihov peklenski napor kot nepotreben, in se bodo upirali izenačitvi isto- in raznospolne zakonske zveze, vse dokler ... kdo ve.

A ko rečejo "izenačitev", v SLS ne mislijo tega, kar ta beseda normalno pomeni, temveč "kakršno koli izenačitev", se pravi, da istospolni zakon tudi v nobeni podrobnosti ne bi smel biti enak raznospolnemu. To je seveda popoln nesmisel, saj gre za urejanje iste vrste razmerij. Njihovo na videz zmerno stališče je v resnici skrajno; ne dopušča ničesar.

V luči političnih interesov je seveda težko verjeti, da bi katera koli sprememba "koristila vsem", tudi če je praksi do nje že prišlo (istospolna partnerstva obstajajo) in tudi če streže konzervativnemu cilju (podredila bi jih istemu zakonu in ustaljenim navadam, namesto da ostajajo zunaj zakona, kjer se oblikujejo drugačne navade). Kot škodljivo lahko doživljamo že to, da bi koristila tudi drugim.

Istospolnim parom grozi, da bodo postali talci predvolilne kampanje - enako kakor izbrisanim. Problema sta si v resnici podobna, saj si prvi prizadevajo ravno za "registracijo" (ki je nasprotje "izbrisa"). Zlasti pa obe temi zadevata ob vprašanje človekovih pravic - nemara edino vprašanje, ob katerem še lahko prepoznamo razliko med politično levico in desnico. A opazimo lahko tudi nevaren trend: levica je rada omahljiva, desnica pa je vse bolj skrajna.

Prednost desnice pred levico (še zlasti omahljivo) je očitna, saj igra na veliko bolj primitivne, neobvladljive strahove. Tudi levica lahko razglasi preplah, na primer, da je ogrožena naša svoboda, a to je precej abstraktno in ljudem, ki nimajo ničesar, ne pomeni dosti. Zato mora ponuditi še kaj konkretnega, npr. boljše materialne pogoje, več priložnosti ipd. Tega naši desnici ni treba. Zadostuje ji razglasiti, da "nas" kdo ogroža - ne le tujec, ki kakor nekoč Turek prihaja z vzhoda, temveč tudi notranji sovražnik, tujek v narodovem telesu -, pa se ji program napiše sam: zavarovati pridobljeno ("dediščino").

Tudi levičarji niso brez argumenta proti istospolnim porokam. Zakonska zveza je preživela institucija, zakaj torej riniti vanjo, rečejo - navadno ljudje, ki so poročeni ali živijo v izvenzakonski skupnosti. Vidimo torej, da osebna izkušnja ne narekuje stališč le na desnici - s tem da je "levičarsko" stališče tudi nepraktično, ker se nanj ne opira niti način življenja onih, ki ga razglašajo. Res pa ti vsaj priznajo, da jim stanje ne ustreza in da si želijo spremembe.

Pri vsem tem ne moremo reči, da prinaša predlagani zakon kaj posebno radikalnega. Po vsebini ne odpravlja diskriminacije, jo le operacionalizira. Vpelje namreč nov, poseben institut, ki velja samo za istospolne primere, podobno kakor so imeli v Južni Afriki nekoč zakone posebej za temnopolte. Glede porok uzakonja torej nekakšen apartheid, ki temelji na spolu vašega partnerja. V enem primeru boste poročeni, v drugem registrirani (z različnimi posledicami).

Institut "partnerske skupnosti" v vseh svojih izvedbah temelji na zakonski zvezi. Lahko je izenačen z njo kakor na Nizozemskem ali le njena močno okleščena in prirejena verzija, kakor bo najbrž pri nas. Tudi taka bo nedvomno komu koristila, je pa daleč od enakopravnosti. Predlagani zakon jo ponekod izrecno zavrača (vprašanje posvojitev), ponekod pa namerno spregleda (obstoječe življenjske skupnosti istospolnih parov so dobesedno "izvenzakonske skupnosti", vendar ta institut ni niti omenjen). V nekaj desetletjih smo tako prehodili precejšnjo pot od popolne prepovedi do "zgolj" diskriminacije. Vseeno se mi zdi pomembno, da bi bil zakon sprejet, kakršen koli že, da bi se odpravljanje diskriminacije, ki bo potem dosti bolj opazna, lahko sploh začelo.