Čemu rečemo neumnost in zakaj jo potrebujemo

Močno dvomim, da se veliko pišočih ljudi najprej vpraša, ali imajo kaj povedati in ali to tudi znajo povedati. Oboje, saj če ne znajo povedati, tudi ne povejo, vsaj tistega ne; mogoče pa povejo kaj drugega.

Tudi sam se tega nisem vprašal. Te kolumne sem se lotil z nekakšnim samoumevnim prepričanjem vase. Že to bi me moralo napraviti sumničavega. Navsezadnje skoraj vsak dan berem vase prepričane komentatorje (praviloma moške), ki (nekateri) celo "znajo povedati", pa bi bilo včasih bolje, ko bi svoje misli zadržali zase ali za ožji krog podobno "mislečih". Nobenega jamstva ni, da sam ne padem v kakšno tako kategorijo. Neumnosti sem v življenju izrekel - ali napravil kar molče - dovolj za več življenj. Pohvalim se lahko le s tem, da to vem.

Konceptualne težave (zlasti institucij) sem nekoč opisal kot "slaboumnosti". Pokazalo pa se je, da lahko ima tudi slaboumen koncept dobre praktične razloge. Zdaj bi rad to preskusil še na primerih, ki bi jim v vsakdanjem življenju rekli "neumnosti", začnem pa lahko kar pri sebi.

Predzadnjič sem na tem mestu za celo stoletje postaral francosko revolucijo. Ker v normalnih okoliščinah prav dobro vem, da je bila francoska revolucija konec osemnajstega stoletja (letos bo 215 let), je šlo torej za lapsus, "felajstungo", kakor bi rekel pokojni psihiater, ki se je nekoliko spoznal na psihoanalizo. Kadar se nam zgodi kaj takega, lahko sklepamo, da so se vmešale misli iz kakšnega drugega, navadno zelo pomembnega vira, in oblikovale simptom: sam lapsus. Sem hotel sebe pomladiti za sto let? Sem že tako star? Morda bi rad videl, kako bo na svetu čez stoletje? Je to izraz strahu pred starostjo? Želje, da bi živel dlje, kakor mi je namenjeno? Mi je zato prišla na misel umrla oseba? - V moj izračun so se po vsem sodeč vmešale in ga popačile misli, ki jih dobro poznamo in so stalno z nami, tudi kadar mislimo na kaj drugega.

Ko se mi je nekoč prej zapisalo, da je na čelu RKC "paranoični Vzhodnoevropejec", so to nekateri razumeli tako, kakor da sem dal papežu (tudi že staremu človeku) diagnozo. Toda drugi so dobro razumeli, da imam v mislih bolj strukturne razsežnosti: nelagodni spoj katoliške ("univerzalne") cerkve in vzhodnoevropske izkušnje, naše lastne torej, ki je paranoična tako rekoč po definiciji - izkušnje vsemogočnega, povsod navzočega, protislovnega, pa vendar neulovljivega sistema, prav kakor v paranoičnih blodnjah. Tretji so v kontekstu prepoznali tudi namig na izvir paranoje.

Nesporazum je bil torej posledica "pripovedne ekonomije", razmerja med številom besed in težavnostjo misli. Zgostil sem več tem in namesto razvitega argumenta ponudil le namige. Zdaj boste seveda rekli, da mislim, da so neumni tisti, ki tega niso razumeli. Ne mislim tako in za to imam več razlogov. Prvič, ne bi nas smelo preveč presenetiti, da je mogoče na enih in istih namigih utemeljiti več različnih, tudi protislovnih sklepov. Drugič, če gre res za argument, ga mora biti mogoče razviti v popolno obliko, in sicer tako, da bolj ali manj brez ostanka nadomestimo namige s tistim, na kar namigujemo; dokler to ni narejeno, lahko mirno rečejo, da itak ni kaj razumeti. Tretjič, čemu sploh rečemo neumnost?

Če imamo zanjo "dobre razloge", potem odgovor, da je to odsotnost ali pomanjkanje pameti (ali inteligence), seveda ne more biti pravilen. Tako bi morda definirali neumnost, če bi o njej premišljevali abstraktno, "znanstveno", ne drži pa, da je to kakšna nujna značilnost tistega, čemur rečemo neumnost.

Vzemimo zgled kar iz znanosti. Zadnja leta v družbeni teoriji pogosto govorijo o "vrednotnem sistemu", in sicer na podlagi argumenta, da razlikujemo med vrednostjo in vrednoto, torej moramo razlikovati tudi vrednotni sistem od vrednostnega. Temu lahko rečemo neumnost, ne da bi domnevali pomanjkanje pameti. Vidimo le, da teorija temelji na nečem, kar je ušlo razmisleku.

Že res, namreč, da razlikujemo med vrednostjo in vrednoto, med njunima "sistemoma" pa ni razlike, ker že "vrednostni sistem" govori izključno o vrednotah in ga v drugem pomenu sploh ne uporabljamo (kadar mislimo druge vrednosti, govorimo o produkcijskem, menjalnem, tržnem sistemu ipd., nikoli o vrednostnem). To torej sploh ni razlikovanje, temveč nadomestitev - doslej smo govorili o vrednostnem sistemu, odslej bomo pač o vrednotnem. In kaj prinese ta zamenjava? Lahko bi rekli, da gre za brisanje sledov. Vsakdanja govorica ne bo z ničimer več nakazovala, da utegne biti med vrednotami in vrednostmi tesnejša zveza, kakor bi hoteli kakšni ideologi - na kratko, da imajo različne vrednote različno materialno vrednost. Na izračunu te vrste temelji na primer prestopanje iz ene politične stranke v drugo.

Najtrdovratnejši zgled tega, čemur rečemo neumnost, pa je vendarle "nerazumevanje". A kaj pomeni, če rečem, da ne razumem? Ne dosti več kakor to, da ne poznam (ali prepoznam) vpeljanih tem. To pa je posledica družbenih razlik (v izobrazbi, interesih ipd.). V podobni situaciji sem, če ne razumem jezika, ki ga govorijo okoli mene, in se samo bedasto nasmiham. "Ne razumem" je podobno kakor "nisem od tod", odpraviti koga kot neumnega pa kakor ne pokazati izgubljenemu človeku poti.

Hujši so primeri, ki se ne menijo za nobene kažipote - ko rečemo, na primer, da kdo "noče razumeti". V javnem življenju pogosto opazimo ravno militantno, fanatično neumnost, ki deluje ko buldožer. Toda pri tem zlahka zgrešimo, kaj je vzrok in kaj posledica. Ljudje ne postanejo fanatični zato, ker bi bili neumni, temveč se fanatizem začne tako, da se ljudje po lastni volji (kar ne pomeni brez vzorov, spodbud, pritiskov, materinih želja itn.) odrečejo razmisleku in stopijo v službo kakšnega "vrednotnega sistema", ki jim v zameno poenostavi, uredi, "osmisli" življenje. Ni to dovolj praktičen razlog?