Hans Christian Andersen - labod in grdi raček

Leta 2005 bo vsa Evropa obeležila 200. obletnico rojstva danskega pravljičarja in literata Hansa Christiana Andersena. V ta namen so Danci ustanovili celo posebno fundacijo Hans Christian Andersen 2005, ki se zadnjih pet let ukvarja samo z različnimi kulturnimi projekti, ki bodo predvsem na Danskem, pa tudi v mednarodnih okvirih obeležili ta jubilej; nastajajo nove gledališke predstave, muzejske in sodobne likovne razstave, snemajo se dokumentarci in igrani filmi, pišejo se nove biografije. V Koebenhavnu, meni sicer enem od ljubših evropskih mest, ki se je pred leti odlično izkazal kot evropska prestolnica kulture, se od 1. do 2. aprila prihodnje leto obeta velik žur, na katerem se bodo zbrali kulturni ambasadorji, ki jih je oklicala fundacija Hans Christian Andersen 2005 in ki v različnih državah sveta skrbijo za promocijo danskega pravljičarja. Potem bo rajanje trajalo vse do 6. decembra, ko se bo končalo v Andersenovem rojstnem mestu Odense.

Zanimivo je, da je v tem času Andersenovo življenje fasciniralo tudi marsikaterega od izzivalnejših režiserjev svetovnega formata. Recimo Roberta Lepaga, kanadskega filmskega in gledališkega režiserja, ki v teatru res počne popolnoma izjemne reči, še posebej, kadar tudi sam nastopi v predstavi, je pa eden tistih, katerega honorarji so tako gromozansko visoki, da so se pogajanja o gostovanju v Sloveniji, ki sem jih bila osebno deležna, kar hitro zelo klavrno končala. Lepage bo v Kraljevem gledališču v Koebenhavnu predstavil solo, inspiriran z Andersenovim potovanjem na razstavo World Expo leta 1867 v Parizu. Na Danskem bo pravljični labirint postavil tudi kolumbijski režiser Enrique Vargas, ki pa smo ga pred leti spoznali tudi v Ljubljani, ko je v poslopju elektrarne na Kotnikovi postavil labirint, skozi katerega smo tavali z zavezanimi očmi, otipavali različna okolja in materiale, vohali raznorazne vonjave, srečevali pravljična bitja, ki so čakala na nas v različnih sobicah labirinta, vlekli tarot karte, pekli in jedli kruh. Takrat sem pod vodstvom Vargasovih gledališčnikov, ki so pripravili delavnico "senzoričnega gledališča", na kateri so hoteli poudariti preprosto dejstvo, da oči niso edini čut, s katerim je mogoče zaznavati svet, nekaj časa z zavezanimi očmi hodila po ljubljanskih ulicah, česar nisem počela ne prej ne pozneje, spoznala pa sem, da sem sposobna odlično vohati izpuhe in vso ostalo svinjarijo z mestnih ulic.

Med boljšimi zadevami, inspiriranimi z Andersenovim življenjem in delom, je tudi predstava Michaela Lauba z naslovom H. C. Andersen projekt - Povesti in kostumi. Laub je nekonvencionalen režiser, sicer Belgijec, čigar mednarodna gledališka skupina Remote Control Productions je doma na Nizozemskem. Predstava maja prihaja v Ljubljano. V Laubovem gledališču se vedno srečujejo različni elementi, za katere se na prvi pogled zdi, da sploh ne pašejo skupaj; plesne scene, elementi mjuzikla, žajfaste opere, srhljivk, kičastih indijskih filmov ipd. Vendar je umetnik, ki vse skupaj lepo pregnete, in na koncu mu uspe, da vse te raznorodne reči zaživijo kot enovito, prepričljivo telo, kar res ni lahko, kadar človek operira s tako različnimi rečmi. V projektu o Andersenu prepleta dnevniške zapiske danskega velikana, ki kažejo na to, da je šlo za hipohondrično osebo, ki je ogromno časa posvečala fantazijskim in realnim boleznim, in za človeka, obsedenega s seksom, ki je strast rad gasil pri prostitutkah. V predstavi nas Laub sooči z izvrstnimi prizori, v katerih prijateljice noči 19. stoletja na londonskih ulicah novačijo potencialne stranke. Med prizori iz očitno čudaškega Andersenovega življenja se pojavljajo figure iz krutih Andersenovih pravljic, ki pa so železni repertoar vsake otroške knjižnice. Posebno nepozabna in pretresljiva je deklica z vžigalicami, ki se sama, zapuščena in betežna, sredi odra popolnoma gola bori z bedo in mrazom in kupom vžigalic, ki je ne bodo nikoli ogrele. Med vse te prizore Laub pomeša še osebne zgodbe svojih igralcev, ki so vedno povezane s kostumi, ki jih nosijo in zbujajo asociacije na različne dogodke iz njihovega življenja. Predstava je nenavadna, erotična in smešna, nekje globoko pa skriva modrost, na katero nas ne nazadnje opominja vsaka dobra umetnost, in sicer da je življenje navadna betežna dogodivščina, ljudje pa bedne in žalostne kreature v vnaprej izgubljenem boju z lastnimi besi. Laub sicer pogosto sodeluje z Marino Abramović, ki mu je pomagala tudi pri projektu o Andersenu, včasih se pojavlja kot scenografinja njegovih predstav, skupaj pa sta potovala tudi po Indiji in se umetniško navdihovala.

Mislim, da smo h globalnemu obeleževanju Andersenovega lika in dela v zadnjem času veliko prispevali tudi Slovenci. Med "nevladno" produkcijo te sezone brez dvoma izstopa tehnološka noviteta Palčica, lutkovna virtualna predstava za otroke, ki zbuja vse večjo pozornost mednarodne javnosti. V našem prostoru je to nedvomno tehnološka novost, priznam pa, da nikoli nisem slišala, da bi še kje počeli kaj podobnega. Predstavo je spravil skupaj Forum Ljubljana, ki se v zadnjih letih lahko pohvali s produkcijo svetovnega formata. Likovnik Darij Kreuh se je povezal z računalniškim strokovnjakom Tadejem Fiusom, ki se spozna na kreiranje virtualne resničnosti. Otroci na projekcijskem platnu spremljajo animacijo, ki spominja na risanko, vendar ne gre za vnaprej posneti animirani film. Palčica se na svoji poti srečuje z različnimi kreaturami. Skoraj vsak, ki ga sreča, od betežnega žabca in zoprnega majskega hrošča do bogatega, slepega krta, bi se rad poročil z njo. V kabini sedi animator Robert Waltl, ki v živo animira junake na platnu. Na glavi ima posebno čelado, povezano z računalnikom, tako da njegovo lastno telo animira gibanje pravljičnih likov, gibanje njihovega telesa, odpiranje ust, premikanje oči, vsakemu od likov pa sposodi tudi svoj glas. To je seveda zelo banalen opis, ki ga lahko spravim skupaj kot oseba, ki ji je zapletena kompjuterska tehnologija španska vas, v resnici pa gre za inovativen in zapleten tehnološki postopek. Skratka, animator je oseba, ki animirane like na platnu sproti spravlja v življenje. To mu omogoča, da ustvarja interaktivno animacijo. Že pred predstavo poskuša spoznati otroke, ki so v dvorani, tako da se med predstavo liki s platna pogovarjajo z mladimi gledalci, jih sprašujejo, kako naj se rešijo iz nevarnih situacij, otroci pa kričijo, predlagajo, odgovarjajo in so v hipu aktivni akterji, ki vplivajo na potek zgodbe.

Takole. Očitno je, da so obsedenci, ki znajo pisati neumrljive zgodbe, pomembni člani človeške družbe, zato ta proslavlja dejstvo, da so živeli, ustvarjali in trpeli.