Brane Kovič

22. 8. 2004  |  Mladina 33  | 

Maraton z zlomljeno hrbtenico

Zasebna galerijska dejavnost je še vedno gledana postrani, kot nekaj sumljivega, podlega, izkoriščevalskega in družbeno nezaželenega.

Brane Kovič

Brane Kovič
© Arhiv Mladine

V študentskih letih smo večkrat "zaglavili" zaradi podaljšanih tilniških vaj (Ranko Novak dixit, beri: praznjenja vinskih kozarcev ali pivskih vrčkov), bolj ali manj neusmiljenega tarokiranja ali celonočnih seans ob Jesihovem biljardu, včasih pa tudi zaradi malce bolj delikatne gimnastike pri kakšni radoživi in radodarni kolegici - ter se zategadelj pogosto vračali domov ob urah, ko so lastniki proizvajalnih sredstev (saj se še spomnite, kako sta preljubi Josip B. in njegov vdani oproda, učitelj Edi, uresničevala zapoved "Tovarne delavcem!") odhajali samoupravljat s svojim imetjem in preštevat ustvarjeni profit. V prostem času pa so vrli samoupravljalci udejanjali parolo "Kulturo ljudstvu!" (zgoraj omenjeni Ranko seveda ni mogel iz svoje kože in je temu dodal še " Kmetom šport!") in treba je bilo z vsemi močmi preprečiti, da komu ne bi prišlo na misel kovati dobiček iz neznosnega trpljenja naših veliki ideji predanih umetnikov, ki jih na gnilem kapitalističnem zahodu tako nesramno izkoriščajo brezvestni umetnostni trgovci, dealerji, antikvarji in kar je še podobnih sovražnikov z vonjem denarja neomadeževanega delavskega razreda.

No, pa je nekega dne ljubljeni Tile odšel v krtovo deželo (Edi K. je poniknil rakom žvižgat že leto prej) in po razmeroma kratkem obdobju vsesplošnega cmeranja in priseganja, da "sa tvoga puta ne skrenemo", je samoupravljalska Juga začela postajati vse večji kažin, dokler je ni v vrtincu besnega medsebojnega klanja tistih, ki so se le malo prej zanosno zaklinjali na "bratstvo i jedinstvo", nazadnje vzel hudič. Kar je bilo dotlej najsvetejše, je postalo pravzrok vsega zla, našo usodo je prevzela v roke konvertitska zalega vseh mogočih provenienc, od fundamentalistično katoliške do ortokomunajzarske (prosluli zdrahar J. J. ni edini, ki hoče svojo politkomisarsko preteklost skriti kot kača noge), reinavgurirali smo nekakšno instant-turbo različico kapitalizma, velikodušno vrnili zemljo, gozdove, dvorce, vile, hiše in niz drugih nepremičnin resničnim, domnevnim ali že zdavnaj izplačanim nekdanjim lastnikom oziroma njihovim dedičem z RKC na čelu, toda miselnosti, ki je usodno zaznamovala razmerja med politiko in kulturo, nismo spremenili, oziroma če sem malce natančnejši, tega ni nihče ne na enem ne na drugem koncu dajalsko-jemalske osi niti poskušal. Ogromna večina kulturne produkcije namreč še vedno živi od subvencij, pri čemer je popolnoma vseeno, ali gre za neposredna nakazila iz državne in občinskih blagajn ali za tako imenovana sponzorska sredstva, ki jih od svojih prijateljev iz gospodarskih krogov izcuzajo bivši ideologi samoupravljanja v kulturi in varuhi socialistične pravovernosti (beri: politični cenzorji), zdaj seveda prekrščeni v kulturne managerje. Z najrazličnejšimi eksperimentiranji, kako "podružbiti" kulturo, so namreč vrli samoupravljalci sistemu normalnih menjav na kulturnem trgu, kjer se vrednost oblikuje na osnovi ponudbe in povpraševanja, brutalno zlomili hrbtenico, zdaj pa se njihovi prefarbani nasledniki kar ne morejo načuditi, kako to, da ta sistem ni pripravljen na maraton, s katerim bi moral (vsaj načeloma) dohiteti petdesetletni zaostanek za svojimi zahodnimi vzporednicami oziroma okolji, v katerih brezhibno funkcionira vsaj od konca 19. stoletja naprej.

Zato si izmišljajo najrazličnejše nebuloze o domnevni specifičnosti "vzhodnega" modernizma in njegovih kobajagi postmodernističnih odvodov, izumljajo toplo vodo v zvezi z navideznimi promocijskimi operacijami, ki naj bi izpostavile "slovenskost" slovenske umetnosti ter producirajo gore administrativnih aktov, od katerih je vsak absurdnejši od svojega predhodnika, namesto da bi se čim bolj neposredno prepričali, kako stvari delujejo tam, kjer je promocijsko-predstavitvena praksa utečena, razmerja med javnim financiranjem in deleži zasebnega kapitala pa transparentna. Zategadelj je, na primer, zasebna galerijska dejavnost, čeprav zakonsko, formalnopravno in ekonomsko povsem legitimizirana, de facto še vedno gledana postrani, kot nekaj sumljivega, da ne rečem podlega, izkoriščevalskega in družbeno nezaželenega. V resnici bi med nekaj sto prodajalnami umetnin in starin, ki so na Slovenskem registrirane kot "galerije", tiste, ki zaslužijo to oznako, lahko prešteli na prste ene roke in celo med njimi je zgolj ena sama, ki presega lokalistične okvire z izborom stvaritev vrhunskih predstavnikov mednarodne moderne in sodobne umetnosti, namreč Visconti Fine Art s prostori v ljubljanskem Kolizeju in pasaži Nebotičnika (za G. Podnarja v Kranju je še nekoliko prezgodaj napovedovati domet, saj deluje komaj nekaj mesecev in je dokaj specifično profilirana). Naj torej pričakujemo, da bodo maratonci z zlomljeno hrbtenico kdaj vendarle tekli častni krog?