Kriteriji in ločnice

Nekateri sicer trdijo, da malce inflacije ne škodi, dokler jo z ustreznimi sredstvi nadzorujemo, problemi nastopijo takrat, ko se nam izmuzne izpod nadzora - potem pridejo na vrsto nič kaj prijetni, marsikdaj tudi ostri ukrepi za njeno obrzdanje. Te ukrepe s pooblastili, ki si jih je zagotovila, v praksi izvaja država s svojim aparatom in praviloma po navodilih "od zgoraj", se pravi, s strani mednarodnih denarnih institucij in včasih z nasveti bolj ali manj razvpitih posameznikov, ki so za primerno plačilo voljni pomagati (pomoč je seveda lahko tudi neuspešna).

Pojem inflacije se uporablja tudi v prenesenem pomenu, pogosto kot namig, da je nečesa toliko, da postaja že nepregledno. Kar počez govoriti o potrebnosti omejevanja določenih pojavov je seveda nesmiselno in neproduktivno, ni pa odveč postaviti kakšno vprašanje in se nad položajem zamisliti. Recimo, v umetnosti, torej na področju, ki naj bi bilo najbolj svobodno, najbolj odprto, najbolj zaželeno in najbolj stran od banalnosti in prozaičnosti ekonomskih parametrov (čeprav moramo za slednje priznati, da so vse prej kot zanemarljivi, pa naj si še tako zatiskamo oči pred njimi). Ko vsak dan beremo, slišimo in gledamo, kako se druga za drugo odpirajo najraznovrstnejše umetniške manifestacije, kako se v svetovnih metropolah, pa tudi v krajih, za katere nismo še nikoli slišali, odpirajo vedno novi bienali, trienali in kar je še drugih festivalov, nas včasih prevzame občutek, da je svet en sam neskončen umetniški dogodek, ki bi se ga morali veseliti in se prikloniti tolikšnemu izbruhu ustvarjalnosti. A ko po drugi strani vidimo, kaj vse se ponuja kot umetnost, si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, ali vsa ta enormna produkcija morda vzdrži tudi kakšno vrednostno presojo. Res je, minili so časi normativnih estetik, nekdaj tako spoštovani akademski kriteriji so že zdavnaj preteklost, kakšno stoletje in pol je tega, kar se v umetniškem izjavljanju vrstijo prevrati in premiki, teritorij možnosti izražanja se nenehno širi (in to ne samo v tehničnem in tehnološkem smislu, z razvijanjem in prilagajanjem sredstev, ki omogočajo drugačne načine artikuliranja in posredovanja umetniških sporočil!), vendar to samo po sebi še ne pomeni, da se v vseh primerih bogatijo tudi vsebine in spoznanja. Za izrekanje vrednostnih sodb so namreč potrebni kriteriji, a kdo jih bo postavil, ne da bi tvegal obtožbo, da omejuje svobodo izražanja? Delo, ki ga je nekoč opravljala kritika, se vse bolj reducira na opisovanje in predstavljanje, morda na oznako, da je nek objekt ali pojav "zanimiv" oziroma v skladu z "najnovejšimi težnjami" in zoperstaviti se le-tem je enako kot tvegati izobčenje. Količinsko se ponudba predmetov in dogajanj, ki veljajo za umetniška, nezadržno množi, obnavlja in ponavlja, kar je zdaj "aktualno" ne samo v Evropi in Ameriki, ampak tudi v deželah, ki šele vstopajo v mednarodno menjavo umetniške produkcije, bo vredno ogleda toliko časa, dokler te aktualnosti ne bo prevzelo nekaj drugega. Zdi se, da hierarhije niso več mogoče, prav tako ne več delitve na bolj in manj pomembno oziroma na dobro, boljše in obrobno, preostanejo samo še indeksacija, evidenca, arhiviranje vsega, kar nastaja - tudi efemernega, vsaj posredno, z dokumentiranjem na vsem dostopnih nosilcih. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja iz neke bodoče perspektive, kot pogled nazaj, v obdobje, ki je postalo zgodovina, je prav gotovo podobno tistim, ki si jih že zastavljamo, ko presojamo tisto, kar je zdaj preteklost - bolj nas bodo zanimale antropološke razsežnosti v določenem časovnem segmentu, na posameznih krajih kakor tudi na širših območjih: bo še moč govoriti o umetniški relevantnosti? Iz tistega, kar v pogovornem jeziku opredeljujemo za sodobno umetnost, je pojem lepega praktično izginil; tudi znanje in spretnosti, nekoč potrebne in pričakovane za izdelavo umetniških predmetov, so vse manj izpostavljene (morda so tu izjema stvaritve, sproducirane ob uporabi vrhunskih tehnologij in sofisticiranih pripomočkov, s katerimi je vsekakor treba znati ravnati, da pridemo do želenega rezultata). Kje bo torej ločnica med umetnostjo in neumetnostjo in kdo jo bo lahko potegnil?