1. 5. 2005 | Mladina 17 |
Kulturni kapital (7)
Nihče ni svetnik
Miha Zadnikar
© Arhiv Mladine
"Vsebina pravega filozofskega dela ne ostaja nespremenjena v času." Ko je Herbert Marcuse leta 1941 s tem na prvi pogled nič kaj skromnim, a zato toliko bolj svarilnim tonom dejanskosti teksta in gradiva uvedel prvo različico svoje pretresljive študije Um in revolucija. Hegel in nastanek teorije družbe (v izjemnem prevodu Zdenke Erbežnik in Božidarja Debenjaka izšla pri Studia humanitatis, 2004), je bila njegova strategija pisanja eksplicirana takole: Heglovi temeljni pojmi so v nasprotju s težnjami, ki so pripeljale do fašistične teorije in prakse. Heglova filozofija, tisti del njene mišljenine, ki je bil nevaren obstoječemu redu, ker je med analizo oblike države uporabljal merila uma, je skoz fašizem in nacizem nahajal svojo negativno steoretizirano inačico: ideologi fašizma in nacizma so poudarjali, da je "skupnost", ki ji je individuum povsem podrejen, naravna realnost, ki jo držita skupaj "rod in gruda" in ji ne vladajo nobena racionalna merila ali vrednote. Uničenje svobodnjaškega koncepta kulture je bilo v fašistični strukturi demolacija poslednjega zatočišča, v katerem se je individuum še lahko skliceval na svojo pravico nasproti družbi in državi. Negativno sklicevanje negativcev na Hegla je kritična teorija razkrinkala z negativno dialektiko. Njena skrajna ugotovitev je, da poraz fašizma in nacionalsocializma ne ustavi teženj v smeri totalitarizma - razredna struktura je namreč takšna, da zaobsega tako hlapčevstvo, suženjske pogoje in izkoriščanje kakor tudi razpira možnost osvoboditve. Danes imamo poseben privilegij, da lahko Marcuseja beremo in "živimo" obenem. Tako je bilo "hoteno": tudi današnji odmik (današnji in tukajšnji fašizem) je zgolj imanenten strukturi, ki jo je svojčas bila odkrila dialektična teorija (Hegel, Marx, frankfurtska šola). Simptomatično pa je, da nam je bilo v teh krajih že ponujeno izvirno delo, v katerem se zgledno dokazuje, kar je zdaj "znova spet hoteno": Mladena Dolarja Struktura fašističnega gospostva. Tistikrat smo Dolarja brali "samo" kot teorijo, z nekakšnim intimnim varovalnim slepilom, da gre morda vendarle "samo" za filozofski uvid v neponovljivo preteklost, zdaj vidimo, kaj smo s tem spregledali; kakšno popotnico smo si naprtili za bodočnost. Petinšestdeset let star Marcusejev tekst nam na lepem govori, kako brati Dolarja iz zgodnjih osemdesetih. Vzporedno branje je produktivno, ne da prostora za nestrinjanje s tezami, hkrati se ne strinja s potekom stvari. Sliši se kot "priznanje poraza v dejanskosti", v resnici je še veliko huje. Kapitalistična organizacija namreč ni le ovira za udejanjenje uma in svobode, marveč pomeni tudi uvrednotenje organizirane manipulacije v svetu brez vrednot. Teorija, celotna intelektualna dejavnost, intima, gibanje - vse našteto je podrejeno spreminjajočim se zahtevam političnega razreda, ki si vsake toliko poda oblast in se zedini v fašistoidni drži: "Družba se interpretira s kategorijami narave."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
