Celostna umetnina

Ne samo s tem, da postajajo nekdanja znanja in veščine manj relevantne, pač pa tudi s tem, da se vsebine vse bolj umikajo v polje zasebnosti in intime, iz vizualnih formulacij postopoma izginjajo univerzalna sporočila, ki bi nagovarjala širše kroge gledalcev in v končni posledici vsakega posameznika v njegovem soočanju z eksistencialnimi dilemami. Umetniško delovanje je izgubilo privilegiran status, z najrazličnejšimi samoomejitvami je postalo nepretenciozno, saj ne poskuša ne predstavljati, ne osmišljevati, ne ustvarjati simbolov. Sklicuje se predvsem nase, na osebnost ali kolektivno pripadnost svojega tvorca. Zdi se, da so stvaritve kot take manj v ospredju kot dejstvo, da so nastale znotraj določene skupine oziroma, bolje rečeno, s specifičnimi lastnostmi ali prepričanji opredeljene skupnosti - zato se pojavljajo oznake ali razstavne selekcije kot na primer umetnost žensk, umetnost homoseksualcev, etničnih manjšin v okoljih, kamor so jih zanesli migracijski tokovi...Če se v tem polju producirajo nagovori predvsem z vidika senzibilnosti in identitete, ki poudarjajo učinke neposrednih izkušenj, sestavljajo drug obsežnejši sklop artefakti, ki se navdihujejo v ikonosferi množične kulture - filma, televizije, glasbenih spotov, ilustriranega tiska... - in od tod jemljejo podobe, ki jih z različnimi sredstvi in reprezentacijskimi postopki reciklirajo, reinterpretirajo, kolažirajo ali preprosto citirajo. Invencijo je zamenjala mediacija, umetnik le izbira med že obstoječimi danostmi in jih poljubno prestavlja iz medijskega v (pogojno) galerijski prostor - pogojno zato, ker prostor razstavljanja lahko postane karkoli, vključno z oglasnim panojem na ulici.

Ker velikih stvaritev ni več, vidijo tisti, ki si jih želijo in jih zaman iščejo, v sodobni umetniški produkciji dokočno razblinjenje svojih iluzij; drugi prepoznavajo v hiperprodukciji in vse intenzivnejši distribuciji artefaktov in umetniških intervencij vzporednico z nezadržnim napredovanjem potrošniške miselnosti, ki se ne nazadnje kaže tudi v spreminjanju muzejev iz prostorov refleksije in kontemplacije v svojevrstna podjetja, ki morajo pritegniti čim več obiskovalcev in z nizom spremljajočih dogajanj nenehno povečevati svoje dohodke; najbolj optimistični pa razumejo ta dogajanja kot pluralistični vidik globalizacije - ne kot uniformiranje kulture, temveč kot prikazovanje razlik med posameznimi okolji, medsebojnih vplivov in prepletov brez hierarhij in brez delitev na centre in obrobja. Umetnost ni več na vrhu smbolnega sistema kulture, ampak le eden izmed elementov znotraj tega sistema.

Za tiste, ki niso doživljali izkušnje modernizma, se takšno stanje zdi pravzaprav normalno. Kdor ne pozna stremljenj in prizadevanj avantgardnih gibanj prve polovice minulega stoletja, ki so v svojih programih in manifestih poleg sprememb oblik umetniškega izražanja utopično napovedovala tudi korenite spremembe v družbenih odnosih, bo zdajšnji položaj in vlogo umetnosti sprejemal kot nekaj samoumevnega. Iskanje celostne umetnine, ki bi zajela vse vidike človeškega življenja in delovanja, se je razkrilo kot iluzorno, pravzaprav se je spremenilo v svoje nasprotje: ne gre več za formo, ki naj bi jo umetnik izumil in v njej zgostil resničnost sveta, temveč za preprosto, banalno, vsakdanjo resničnost, ki jo vsak po svoje živi, kot neizčrpen vir potencialnih umetniških formulacij. Problem seveda ostaja spomin na tisto, kar je bilo - ne samo v obdobju, ki ga označujemo za moderno, temveč tudi v vseh prejšnjih obdobjih, skozi vso zgodovino in skozi zgodovino umetnosti posebej. Tudi če pustimo ob strani ideologije in doktrine, ki so v veliki meri vplivale na modalitete umetniškega razmišljanja, se ne moremo izogniti vprašanju, ali se je v sodobnem človeku res toliko spremenilo, da ne zmore več artikulirati stvaritve, ki bi ji lahko rekli ceostna umetnina? Se je obzorje njegovih interesov preselilo v druge sfere - znanost, tehnologijo..., - kjer se uresničujejo najvišji dosegi njegovega uma in duha, le da si tega še nočemo priznati? Kakorkoli že, celostnih umetnin ni na obzorju niti kot obljub, niti kot vizij.