6. 5. 2005 | Mladina 18 |
Celostna umetnina
Že dalj časa smo priče vedno večji fragmentaciji umetnostnega diskurza
Brane Kovič
© Arhiv Mladine
Ne samo s tem, da postajajo nekdanja znanja in veščine manj relevantne, pač pa tudi s tem, da se vsebine vse bolj umikajo v polje zasebnosti in intime, iz vizualnih formulacij postopoma izginjajo univerzalna sporočila, ki bi nagovarjala širše kroge gledalcev in v končni posledici vsakega posameznika v njegovem soočanju z eksistencialnimi dilemami. Umetniško delovanje je izgubilo privilegiran status, z najrazličnejšimi samoomejitvami je postalo nepretenciozno, saj ne poskuša ne predstavljati, ne osmišljevati, ne ustvarjati simbolov. Sklicuje se predvsem nase, na osebnost ali kolektivno pripadnost svojega tvorca. Zdi se, da so stvaritve kot take manj v ospredju kot dejstvo, da so nastale znotraj določene skupine oziroma, bolje rečeno, s specifičnimi lastnostmi ali prepričanji opredeljene skupnosti - zato se pojavljajo oznake ali razstavne selekcije kot na primer umetnost žensk, umetnost homoseksualcev, etničnih manjšin v okoljih, kamor so jih zanesli migracijski tokovi...Če se v tem polju producirajo nagovori predvsem z vidika senzibilnosti in identitete, ki poudarjajo učinke neposrednih izkušenj, sestavljajo drug obsežnejši sklop artefakti, ki se navdihujejo v ikonosferi množične kulture - filma, televizije, glasbenih spotov, ilustriranega tiska... - in od tod jemljejo podobe, ki jih z različnimi sredstvi in reprezentacijskimi postopki reciklirajo, reinterpretirajo, kolažirajo ali preprosto citirajo. Invencijo je zamenjala mediacija, umetnik le izbira med že obstoječimi danostmi in jih poljubno prestavlja iz medijskega v (pogojno) galerijski prostor - pogojno zato, ker prostor razstavljanja lahko postane karkoli, vključno z oglasnim panojem na ulici.
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Prijavite se TUKAJ.
