Kulturni kapital (8)

Ideologija brisanja je ideološka prav v tem, da ne upošteva te ali one svojčas domačne (razširjene; "pozasedene") distinkcije, pač pa se na lepem razglasi za krivičen produkt same nekdanje distinkcije - pa čeprav začasne. Toliko laže, če je ta distinkcija dejansko "za časom". Ideologija brisanja je torej vladajoča ideologija, kadar subjektu naloži breme krivične preteklosti prav v trenutku, ko bi se subjekt utegnil zanesti na zaseben spomin, z njim tvegal suvereno tezo o preminljivi distinkciji in zatem morebiti pribil še kakšno komparativno sodbo, skoz katero bi se sproducirale nove distinkcije. Kot take bi bile distinkcije sicer predrugačene, a bile bi vsaj produkt prejšnjih, kar bi ne ogrozilo (historičnega) spomina. Mučno je, kadar se srečata psihoanaliza in zgodovinopisje: Distinkcije so v boju z ideologijo brisanja, strogo vzeto, nekakšne sčiščene, "postterapevtske" "sedanjosti", ki pripomorejo k minimalnemu postuliranju historičnega spomina. Vemo pa: Tudi če na svetu ostane en sam nosilec, ena sama "enota", nosilka historičnega spomina, nas zgodovina še vedno in spet znova, od svojega začetka sem privede do nekega posebnega miselnega horizonta. Čuječen sodobni materialist v tem primeru uvidi, da kakršna koli nadalje prepoznavna prihodnost ne more biti zgolj in samo podaljšek preteklosti ali sedanjosti. ("Svet se ne bo spremenil sam od sebe.") Izid procesa ideologij brisanja je nadvse perfiden, saj pod krinko vnazajšnjega podiranja vsakršnega (političnega) "sistema" sproti tvori sistemsko psihozo, to se pravi, da instantno (in do intime, do bolečine globoko) množi nove in nove sprotne sistemske plasti. To se imenuje proces relativizacije. Zbrišeš, da je šlo za posilstvo; zbrišeš, da zmaguje neargumentirana, iracionalna pojavnost; zbrišeš, da je šlo za izbris; zbrišeš, da obstoji možnost revizije; upanja; iluzije.

Oglejmo si, denimo, totalitarizem: Kaj vse je v današnjem času - pa, roko na srce, že kar v vseh desetletjih po drugi svetovni vojni - "totalitarno". Gre, kakor pomnimo, za izraz, ki je z njim italijanski fašizem v dvajsetih letih XX. stoletja povzel svoje cilje. Dobri socialni zgodovinarji vedo povedati, da se je pozneje "totalitarizem" uporabljal skoraj izključno za kritiko fašizma in nemškega nacionalsocializma. Danes si (tako pač pri nas) izraz v vsakdanjem žargonu lasti "kritika" SFRJ ("totalitarni titoisti", "totalitarni jugokomunizem", "totalitaren nekdanji režim", ipd.), čeprav je za marsikoga upravičeno vprašljiva njegova raba, že kar zadeva sovjetski sistem. Eric Hobsbawm gre v Času skrajnosti celo tako daleč, da za stalinizem, naj je bil "še tako nasilen in diktatorski", pravi, da "ni bil ,totalitaren'". Podobno na drugem mestu vehementno dokaže, da general Francisco Franco y Bahamonde za razloček od Mussolinija nikakor ni bil "fašist". Kakor je bila namreč Španija ekscentrična in je ubirala svojo lastno pot na radikalni levici, tako je bila ekscentrična in je ubirala svojo lastno pot tudi na ekstremni desnici. Ta je bila konglomerat gibanj in pretenzij in ni pomenila globalne nevarnosti, kaj šele, da bi sprožila drugo svetovno vojno, kot zatrjujejo nekateri. "Totalitarizem" mora za upravičevanje svojega poslanstva izvajati učinkovit "miselni nadzor" in zagotavljati "miselno spreobrnjenje". Za "totalitarizem" je neobhoden centraliziran, vseobsegajoč sistem, totalen telesni nadzor, monopol nad propagando in izobrazbo, torej nekaj takšnega, kot je počela nacistična Nemčija in kot se danes z velikim zamahom, na druge načine, a z nacizmu blizkimi razlogi vsiljuje širnemu svetu. V primerjavi s tem pa grozavi stalinizem ni poznal niti "totalne" politizacije razmer, "dejansko je do osupljive mere depolitiziral državljane" (E.H.). Kot tak je bil povsem brez smisla - nepopustljivo, slepo zasledovanje ideje. Bodimo pa pozorni na politizacijo, kar je naša poanta. Danes se namreč dozdeva, kot da "totalitarni" mehanizmi naredijo za svoj hiter uspeh na ravneh od marketinga in televizije do šole in pouličnih banalnosti vse, prebivalstvo pa je prejkone depolitizirano - od političnega razreda vsekakor bolj ločeno kot ubogo depolitizirano sovjetsko prebivalstvo pod Stalinom. On je navsezadnje reprezentiral krepak del sovjetskega prebivalstva in, mimogrede rečeno, živel precej skromno zasebno življenje. Politični razred neoliberalnih demokracij že dolgo nikogar in ničesar ne reprezentira, ne novači, ne pozna niti prostovoljnih gibanj v svoj prid, zvečine še ustrahuje in terorizira ne, pač pa v navezi s predmarksovsko ekonomsko "znanostjo" kratko malo zviška postavlja svojevrstne zakone, ozke uzance in predvsem vsaja atribute domnevnega parlamentarnega, strankarskega, ekonomističnega obnašanja v najnežnejšo poro družbenega korpusa, prav tja, kjer se pletejo začetki "kariere" vsakršnega tipa, pa naj gre za samostojno podjetništvo, digitalne mašine, univerzitetno šolanje, reklame, javno upravo ali realno politiko. Cinik bi zadevo odpravil kot brutalno medčloveško igro, v kateri ni več ne otrok ne odraslih. V tradiciji, s kakršno se napaja tudi pričujoča srhljivka, pa tega ne moremo imenovati drugače kot totalna unifikacija, totalitarizem brez historične primere. Dobro vemo, kdo vse je zunaj njega in kakšno ceno plačuje za to. Mar je rešitev v totalni depolitizaciji političnega razreda oziroma skrajni politizaciji vsakdanjega življenja? Vse drugo je zvrnjeno, se zdi, na golo etiko, na kolikor toliko znosno preživetje, v katerem se bije boj med a) agresijo, razvratom in džankom, ki jih veselo podpihuje politični razred, pri čemer je vrednostno vse vseeno, češ saj tako ali tako prihaja konec sveta, in b) dostojanstveno disciplino kičme. S slednjim, če se spominjamo prav, so ljudje preživeli celo koncentracijska taborišča, okupacije in veliko druge "prejšnje" zgodovine.