Borštnik - ne tič ne miš

V zadnjem času se je kar veliko razpravljalo, ali so slovenski gledališčniki sploh zadovoljni z Borštnikovim srečanjem, ki ga že leta gosti mariborska Drama, ali pa si želijo kaj drugega. Po zapisih sodeč nihče ni bil prav zelo vzhičen, čeprav je že vsak od nas, "ljudi iz teatra", v Mariboru med srečanjem doživel prav prijetne trenutke.

Če prav razumem zgodovino, se je srečanje razvilo kot cehovska združba dramskega gledališča, ki je bilo pred desetletji skorajda prevladujoča oblika te zvrsti umetnosti na naših tleh. Zadnje desetletje pa je festival nihal v iskanju pravega profila. Želja slovenskih gledališč - in tu imam v mislih devet javnih zavodov, ki se primarno posvečajo dramskemu gledališkemu izrazu -, da bi se enkrat na leto srečevala v Mariboru, je bila menda vedno manjša. V preteklosti je bil Borštnik baje nekaj takšnega kot slovenska gledališka olimpijada; vsi so doma za nekaj časa odložili orožje in se miroljubno odpravili v Maribor. Vsako od devetih gledališč po svojem izboru prispeva najboljše, kar premore, potem pa se gledališčniki družimo, izmenjujemo izkušnje in zamisli, ki so na videz najbolj bleščeče v zgodnjih jutranjih urah po uspešnih zabavah, in si na koncu dvignemo samozavest še s podelitvijo nagrad. Navsezadnje je za vsakega igralca, zaposlenega v javnem zavodu, precej dobrodošlo, če se mu plača ali pokojnina zviša zaradi katere izmed nagrad iz Borštnikovega spektra.

Torej, za srečanje takšnega tipa je bilo med gledališčniki menda vedno manj zanimanja, zato bi bilo najpametneje, če bi prireditev čim prej našla nov profil, saj zdaj niha med stanovskim srečanjem in gledališkim festivalom. In če se repertoarna gledališča odrečejo Borštniku kot stanovskemu srečanju, potem se je zaradi smotrnosti porabe javnih subvencij (menda imamo opravka s 24 milijoni iz državne in lokalne malhe) treba čim prej vprašati, za festival kakšnega tipa naj bi pravzaprav šlo in komu naj bi bil namenjen: slovenskim gledališkim profesionalcem, razpiranju obzorij mariborskega občinstva, evropski gledališki strokovni javnosti?

Če bi kdo vprašal mene, bi na tem mestu ubila tri muhe na en mah in se odločila za vse tri navedene segmente ciljnega občinstva. Najverjetneje bi bilo smiselno, če bi se Borštnikovo srečanje na področju "neplesnih" oblik gledališča čim prej prerodilo v prireditev, ki bi v Sloveniji - podobno kot pri plesu Gibanica - delovala kot gledališki festival, namenjen predvsem Mariborčanom in slovenski gledališki strokovni javnosti, na mednarodnem prizorišču pa kot "slovenska gledališka platforma". S tem mislim na strnjen prikaz najboljšega, kar v nekem času premore slovensko gledališče in bi utegnilo zanimati tudi svetovni gledališki trg. Se pravi, da naj bi šlo - podobno kot na plesnem področju pri Gibanici - za prireditev, ki jo obiskujejo selektorji in novinarji iz tujine. Tako bi se utegnil razširiti izvoz slovenskega gledališča, katerega trg se je, posebno za verbalne oblike te umetnosti, po razpadu Jugoslavije krepko skrčil. Kot zanimivost naj navedem, da je prvo Gibanico na lastne stroške obiskalo trideset selektorjev iz tujine, drugo pa že dvainštirideset in zaradi tega se je slovenski ples znašel na marsikaterem odru v tujini.

Ker pa slovenska plesna platforma bienalno že obstaja v obliki Gibanice in ker se za lutkovno področje v to smer razvija ljubljanski Lutkovni bienale, bi bilo zelo dobro, če bi novi Borštnik kot "slovenska gledališka platforma" odprl svoja vrata še vsem drugim oblikam gledališča. Verjetno podobno kot Britanska gledališka platforma, ki jo Britanski svet pripravlja v Edinburghu, kjer so gledališče razvrstili v dve kategoriji: dramske oblike gledališča in vizualno gledališče oziroma neverbalno gledališče, kamor sodijo različni gledališki "hibridi", od vizualnega gledališča do tehnološkega performansa. In če bi novi Borštnik zares začel privabljati vedoželjne tujce in s tem spodbujati slovenska gledališka gostovanja (institucij in nevladnih organizacij) po svetu, bi ga bilo verjetno smiselno uprizarjati celo v času kranjskega festivala slovenske dramatike, saj bi tujci lahko mimogrede skočili še v Kranj, kar ni nič dlje kakor iz enega tokijskega teatra v drugega.

Nov profil Borštnikovega srečanja, o katerem govorim, bi seveda zahteval zapletenejšo pripravo prireditve, ki bi bila tudi veliko dražja, zato v tujini te reči počnejo predvsem bienalno. Za takšen festival so namreč nujni prevodi predstav v angleščino, angleško-slovenski katalog, predvsem pa intenzivna mednarodna promocija in zaključen program najmanj tri ali, še bolje, štiri mesece pred prireditvijo. Pa tudi veliko lobiranja med kolegi producenti iz tujine.

Ko sem bila še študentka, mlada in polna navdiha, je zelo uspešno gledališko platformo Jugoslavija s svetom v Ljubljani pripravljal odličen poznavalec gledališča Andrej Drapal in škoda je, da so tragične politične razmere uničile tudi to izvrstno zamišljeno srečanje, ki naj bi pomenilo okno v svet za območje celotne nekdanje širše domovine. Morda pa se bomo že zelo hitro lahko razveselili vsaj Borštnikovega srečanja v sodobnejši in učinkovitejši podobi. Vse skupaj bo verjetno še najbolj odvisno od tega, koliko se mu bodo kot stanovskemu srečanju pripravljeni odreči javni zavodi na področju gledališča.