Bilanca 2005

Vedno so mi šli na živce avtorji pesimističnih kolumnističnih zapisov, ki so domačo sceno opisovali v turobnih, črnih tonih in jo primerjali z dosežki v tujini, kjer naj bi bilo vse čisto drugače. Ob koncu leta 2005 pa sem ugotovila, da tudi sama ne najdem več veliko vsebin z "optimističnega repertoarja". Človek mora biti popolnoma omejen, da spregleda vsesplošno nespodbudno družbeno klimo, ali pa Borut Pahor, ki je pravi posebnež z medijsko izjavo, da se ima prima in si lahko samo želi, da bi se njegovo življenje nadaljevalo v tem cvetočem ritmu.

Ta trenutek bi prav rada zapisala, da se je letos v slovenski kulturi zgodilo kaj zares omembe vrednega, kar bo pozitivna dediščina za prihodnost. Čeprav me poljudni mediji pridno poučujejo, da zavist posamezniku ne koristi, me kljub temu napade vsakič, ko mi kolegi iz tujine razkazujejo fantastične in arhitekturno sanjske pridobitve v kulturni infrastrukturi, ki so dandanes prav tolikšen gradbeni izziv, kot je bilo v preteklosti postavljanje sakralnih objektov po Evropi. Ko arhitekti in gradbeniki končajo delo, pa se spoprimejo z intelektualnim in adrenalinskim izzivom še meni podobni ljudje, umetniški vodje in programerji, ki prazne prostore napolnijo z vsebino. No, politiki letos res ni bilo treba zgubljati časa s slovesnim rezanjem trakov pred vhodi v nova poslopja kulture.

Tudi kakšnih prav zanimivih intelektualnih javnih debat, povezanih s kulturo, letos nisem zasledila. Takšnih, ki povzročajo kognitivni užitek, ko prebiraš globokoumne misli o duhu našega časa izpod peresa iskrivih intelektualcev in intelektualk. Javna izmenjava mnenj med kulturniki in ekonomisti je bila namreč na ravni mnenjskih forumov iz Butal; kulturniki naj bi se zagovarjali, zakaj trošijo javni denar, namesto da bi ga država porabila za zdravljenje na smrt bolnih otrok, kar ni nič drugega kot grozljiva zloraba ubogih, malih, nedolžnih revčkov. Po podobnem principu bi lahko namreč diskvalificirali še vsa druga subvencionirana področja življenja, recimo slovensko vojsko ali pa šport. Kaj imam kot davkoplačevalka pravzaprav od tega, če se nekdo virtuozno vrti po bradlji? Je za mojo varnost res nujno, da se punce in fantje do zob oborožijo z najsodobnejšo opremo? Očitno je, da gre za debato, ki ne pelje nikamor.

Ena izmed zelo spodbudnih stvari pa je gotovo potreba ljudi v Sloveniji po kulturnih vsebinah. Me izjemno veseli, da je obiskovalcev kulturnih prireditev iz leta v leto več. Vsaj v mojem ožjem okolju, se pravi v kulturnem centru, kjer sem zaposlena, obisk po podatkih, ki mi jih je sporočila naša poslovna direktorica, od leta 2000 narašča. Ta hip žal nimam podatka, ki bi mi potrdil, ali gre za širši trend, ki bi ga lahko pripisali celotni državi, upam pa, da bodo ustrezne analize v prihodnosti opravljene tudi na republiški ravni. Jasno je, da obisk ni edino in zveličavno merilo za kakovost programa, saj se lahko zgodi, da imajo preprostejše vsebine več obiskovalcev kot umetniško bolj poglobljene in intelektualno zahtevnejše prireditve. Občutek pa je vseeno dober. Očitno ljudje ne čutijo le potrebe po novih pralnih strojih in sesalnikih, za katere se borijo v cenovno dostopnejših centrih, ampak sočasno raste tudi potreba po umetnosti in kulturi. In to še zdaleč ne le na galantnih prireditvah za snobovsko publiko, ki jih v resnici ni prav veliko, ampak tudi na prireditvah z zahtevnimi vsebinami, kjer si raznovrstno občinstvo, od dijakov in študentov do upokojencev, ob ogledih filmov in razstav, obisku literarnih prireditev, odrskih dogodkov in ob poslušanju glasbe razširja obzorja o svetu in zapletenosti svojega bivanja. Naše analize kažejo, da je na različnih kulturnih prireditvah socialna struktura obiskovalcev različna in ima navadno precej širok ekonomski, starostni in demografski razpon. Za vse te ljudi so kulturne prireditve lahko dostopne le, če je prihodek od prodaje vstopnic - poleg sponzorstva, donatorstva ali javnih subvencij - zgolj eden izmed virov za pokrivanje stroškov, ki nastajajo pri organizaciji kulturnih in umetniških dogodkov.

Za konec pa še moja želja za prihodnost: vsakič ko prižgem televizor, me voditelji najrazličnejših oddaj vabijo, naj jim telefoniram in s klicem darujem tristo tolarjev za ljudi s socialnega roba, ki jih trese mraz in pesti lakota. Hvalevredno je, da si mediji v božičnem duhu prizadevajo za pomoč ljudem, ki jo nujno potrebujejo. Hkrati pa srhljivo. Prihodnost socialno šibkih vendar ne bi smela biti odvisna od moje dobre volje, medtem ko si v topli sobi s čipsom krajšam čas pred televizorjem, ampak od premišljene strategije države. Upam, da se bodo za to pooblaščene glave, kar zadeva varstvo socialno najšibkejših, le spomnile česa veliko pametnejšega in učinkovitejšega, kot je varčevanje pri kulturnih vsebinah, kjer so naše finančne zmogljivosti v primerjavi z marsikatero od evropskih držav na področju umetnosti že tako ali tako hudo klavrne.