Nekaj malega o izvozu kulture

V nekaterih slovenskih političnih in kulturnih institucijah že dalj časa tli neuresničena želja po predstavitvi slik slovenskih impresionistov v Franciji. Ne bi mogli sicer trditi, da so prizadevanja v tej smeri zelo intenzivna, toda sem in tja se iz tega ali onega vira znova zasliši malce glasnejša pobuda, da bi do takšne razstave moralo priti, čeprav konkretnih načrtov doslej pred javnostjo ni razgrnil še nihče. Tako sem pred kratkim dobil namig iz diplomatskih krogov, da je zamisel še vedno živa, iz osebnih izkušenj pa tudi vem, da je bila posredovana posameznim francoskim strokovnjakom, ki so obiskali Slovenijo, vendar le-ti kakega pretiranega navdušenja nad ponujenim niso pokazali. Razlogi za njihovo mlačnost so povsem razumljivi, ne glede na to, da jih kar precejšen del domače stroke z vso institucionalno nadgradnjo vred sprejema z začudenjem ali s kakšnimi še bolj nelagodnimi občutki.

Dejstvo, da je slovenski impresionizem spremenjen v mit, ki v mnogočem presega njegovo umetniško in umetnostnozgodovinsko relevantnost, za tujca, ki ne pozna vsega tistega, kar se je okrog tega za slovensko likovno umetnost nesporno prelomnega fenomena v zadnjih sto letih napletlo, ne more biti dovolj trden argument za reagiranje, ki bi bilo vsaj približno primerljivo z razpoloženjem in pogledi domače javnosti. Če gre, kot v konkretnem primeru, za umetnostni slog, ki se je v Franciji uradno eksponiral kar trideset let prej, nismo daleč od tega, da njegove mitske razsežnosti, vraščene v slovenski nacionalni zavesti, izzvenijo v dokaj zapoznel, vse prej kot aktualen odmev znotraj nekega robnega prostora, ki ga dogajanja v središčih zahodne kulture z veliko zamudo in največkrat šele posredno oplazijo. Nikakor nimamo namena omalovaževati kakovosti in pomena stvaritev slovenskih impresionistov, nakazati želimo samo nepremišljenost in nedorečenost nekaterih konkretnih predstav o prosluli "promociji Slovenije", o čemer se na vseh mogočih inštancah govori takorekoč vsak dan, dejanski učinki pa so komaj omembe vredni. Zlasti na kulturnem področju je v okoljih, kjer sta produkcija in ponudba bistveno pestrejši in količinsko veliko večji od naše, treba nastopiti še posebno pretehtano in se osredotočiti na tiste segmente, v katerih se nazorno razkrije neka specifičnost, drugačnost, ki vzbudi pozornost. Če že razmišljamo o razstavi, s katero bi francoski publiki pokazali zgodovinsko pomemben del slovenske umetnostne preteklosti, bi bilo veliko bolj smotrno pripraviti izbor slikarskih, kiparskih in grafičnih mojstrovin naših ekspresionistov, ker bi ji s tem ponudili nekaj, česar "od doma" ne pozna in za kar nima primerljivega ekvivalenta. Ekspresionizem je namreč bolj značilen (in po umetniški kakovosti prepričljivejši) za srednjo in severno Evropo, v zvezi z njim se ni moč sklicevati na "latinske" vplive in zategadelj je prav za dežele, ki ga same niso vpisale v zaporedje diskurzivnih praks, še kako zanimiv. V prid tej navedbi med drugim lahko omenimo, da je v času kongresa mednarodnega združenja umetnostnih kritikov AICA dobra stotnija udeležencev - ne samo iz kritiških vrst, temveč tudi številni univerzitetni predavatelji, raziskovalci in teoretiki - ob ogledu zbirke v Kostanjevici na Krki, kjer so dela slovenskih ekspresionistov količinsko in kakovostno nazorno prikazana, z nemajhno osuplostjo spraševala: "Kako da za te avtorje nismo še nikoli slišali?". Podoben vtis je nanje v Ajdovščini naredil Pilon, ne spomnim pa se, da bi kakšen komentar ali omembo slišal v zvezi z impresionisti.

Kaj torej predstaviti svetu kot slovenski umetniški presežek, ni samo vprašanje naših lastnih pojmovanj, ampak tudi in predvsem pričakovanj tistih, ki so jim takšne predstavitve namenjene. Če bi načrtovalci promocije Slovenije kdaj upoštevali tudi ta vidik, bi bilo glede prepoznavnosti njene kulturne idetitete morda manj nesporazumov.