Vadenje normalnosti

Ko pridemo v stari Beograd čez Brankov most, zagledamo prizor pomešanosti propadanja in upanja, ki ga predstavlja Srbija na prehodu v 21. stoletje. Težko, da se to kjerkoli dogaja točno tako.

Vse označbe, ki smo jih vajeni, so tu neuporabne. Značilnosti sodobnega velemesta, četudi z zastarelim voznim parkom, se prepletajo z bolšjimi trgi, ki se mirno, orientalsko, to ni Singapur, raztezajo kakih petdeset metrov pod Terazijami.

Kakršna podoba mesta, takšna politična sedanjost. Kaj si misliti o Koštunici? Skoraj neulovljiva osebnost. Ne, najmanj dve osebnosti.

Po eni strani odločen razhod s samovoljnim predhodnikom. Poudarjanje legalizma. Postopno odstopanje od - recimo od tega, da se bo živelo brez sodelovanja s haaškim sodiščem. Nepričakovano sprejetje še včeraj zavračanih zahtev Evrope, Zahoda, Nata, kakor hočete.

Po drugi strani, ob veliki zaskrbljenosti radikalnih liberalcev, sprijaznjenje z aparatom predhodnika! Z vojsko, policijo. Izogibanje vsemu napetemu, kot bi bile spremembe v vojski. Za nedoločen čas. Mediji: novi obrazi ali obrazi, odstranjeni v prejšnjih letih, šopirijo pa se tudi hladnokrvno neskesani stebri Miloševićevega establišmenta.

V Narodnem gledališču nastopa z odkritim političnim napadom na ravno minulo preteklost Balašević. V Sava centru ima kongres Milošević osebno z nekam oslabljenim spremstvom .

Čez samo dva tedna bodo republiške volitve, ki naj bi v telo prejšnjega režima zabile glogov količek. Ali bo takrat resnično izdihnil, Evropa pa bo Koštunico spet krepko potrepljala po ramenu, ali ... ljudje sploh nočejo razmišljati, kaj bo sicer.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kaj je umrlo, kaj je začelo živeti?

Predsednik - ki torej še nima lastnega aparata -, govori o približevanju in vstopu v Evropsko unijo pušča pa si čas, da "pozneje" umiri svojo kritiko Amerike. Mogoče čaka na novo administracijo. Mogoče iluzorno meni, da se da z Evropo brez Amerike.

Kakorkoli že, začel je obnavljati odnose s svetom in neposredno okolico. Vendar je v intervjuju v domačem skesanem časopisu o Hrvatih in o nas rekel, da smo bili leta 1991 "klasičen primer secesionizma", podprtega od zahodne Evrope, "ki ji tega ni bilo treba".

Potovanje na Dunaj in vstop v Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi. Hkrati prižiganje sveče, pravoslavno, na avalskem grobu Neznanemu junaku in noč meditacije z hilandarskimi menihi. Univerzalno in nacionalno, svetovljansko in pravoslavno.

Ne vem, zakaj je Slovenija na zagrebški vrh poslala samo zunanjega ministra v odhajanju. Tam sta bila Chirac in Schröder! Poleg slavnega strahu, da nas vendarle ne bi zvlekli v balkansko-jugoslovanske kombinacije trdnejše vrste, je v osnovi tega oklevanja tudi dvom o tem, kaj se dogaja v "črni luknji" Evrope, in ali se tam dejansko začenja evropska normalnost. Kakšna kohabitacija fevdalizma, kapitalizma, komunizma in postkomunizma je to!?

Strah je razumljiv, ampak spomnimo se ruskega pregovora: Če se bojiš volka, ne hodi v gozd. Bistvo je v tem, da ni ne pravega volka ne temnega gozda. Samo premeščanje ljudi in politike, ki jim je treba dati čas, da bi se umestili v trdno rečno korito.

Korito mogoče ne bo nikoli imelo trdne obale. O popolni trdnosti je danes težko govoriti. Je Evropska unija popolnoma trdna? Ali pa je sedaj manj trdna kot takrat, ko smo potrkali na njena vrata?

Novi ljudje v Beogradu se mučijo z oblikovanjem svežega strateškega hibrida. Kako se približati svetu in da narod to sprejme, kako se rešiti legend, ki so upravljale srbsko življenje, predvsem v Miloševićevem desetletju? Pravzaprav, kako pridobiti vse, ki še niso pozabili bombardiranja, in - kar je še težje, veliko težje - kako jih prepričati, da sprejmejo ubijalski Balaševićev verz krivi smo mi?

Če pogledamo s te strani, je bilo v enem mesecu narejeno veliko. Beograd vadi normalno življenje. Dopolnimo: evropsko življenje.

Niso uničeni vsi predpogoji. Po bolšjem trgu in poleg njega, na Terazijah, se mota na tisoče mladih izobraženih ljudi. Pravijo, da je Srbija pod Miloševićem izgubila več sto tisočev svojih najboljših . Res je, ampak po nekem čudežu na njihova mesta stopajo tisti, ki jim ni uspelo oditi. Bili so, na primer, pri Odporu.

Tu pa so še bataljoni konvertitov! Ne pozabimo nanje. V normalno življenje vedno spadajo tudi oni, spomnimo se Nemčije leta 1945.

Ko pridejo novi časi, so seveda neizbežna tudi pretiravanja. V Srbiji so pretirali zaporniki. Takoj so zahtevali absolutno amnestijo - za vse, takoj. Ni šlo. Spremembe niso revolucionarne. Če bi bile, se Koštunica ne bi obdržal.

S Srbijo moramo - prvič - malo potrpeti. Dolgo nismo hoteli niti slišati zanjo, zdaj pa se nekateri vznemirjajo, ker diplomatski odnosi niso bili vzpostavljeni v dveh-treh dneh. Šele čez nekaj tednov. Ali več . Ni pomembno.

Pomembno je, da Srbija vadi normalno življenje.